Evropski pajek leta 2009
Smrekov pajek – Hyptiotes paradoxus (C.L. Koch 1843)
Vsak verjetno pozna tipično kolesasto mrežo pajka križevca. Prav tako je splošno znano, da je narava skozi milijone let nekatere organizme in njihovo vedenje spremenila do včasih prav bizarnih oblik. Pajek leta 2009 nam kaže, kako je lahko klasična pajkova mreža spremenjena v genialno lovilno napravo.
Najprej pa: protagonist je neopazno majhen (dolžina telesa znaša 3-6 mm), neopazno obarvan (svetlo siv, rjav ali temnejši, navadno s svetlimi, delno peresastimi dlakami) in živi skrit (pretežno med suhimi vejami v notranjosti iglastih gozdov). Pajek ima tako vpadljivo čokato telo, kot tudi noge, in je izvrstno skrit v svojem okolju. Zadek ima obliko dvignjenega trikotnika, kar je verjetno odločilno vplivalo na pajkovo ime v angleškem in nemškem jeziku. Vseeno pa je mreža tista, ki pajka najhitreje izda. Med sprehodom po iglastem gozdu je najbolje, da počakamo na sonce, ki nam osvetli približno 20 cm veliko mrežo: ta je sestavljena iz vsega štirih žarkov in med njimi napeljanih lovilnih niti, torej iz treh delov celotne kolesaste mreže. Mrežo na eni strani drži nit okvirja, na drugi pa iz središča izhajajoča signalna nit. Celotna mreža tako izgleda kot svilen trikotnik. Hyptiotes sam, ima tako rekoč vse niti v svojih rokah, saj preži med središčem mreže in zatočiščem kot živ vmesni člen, vgrajen v signalno nit. Če insekt pristane v lovilnih nitih, pajek sunkovito sproži past, kar stori tako, da podaljša nit za seboj in tako zmanjša napetost mreže. Na ta način se lovilne niti nad plenom prekrižajo, kar lastniku mreže olajša delo.
Za arahnofobe ta vrsta pomeni žarek upanja, saj tako kot ostali predstavniki družine Uloboridae, nima strupnih žlez. Tudi te so bile, tako kot njihova kolesasta mreža, reducirane med evolucijo. Plen enostavno zavijejo v nepremično kepo, kar pomeni, da morajo prebaviti tudi predivo, da lahko pridejo do hranilnih delov plena. To se kot pri vseh ostalih pajkih zgodi s preoralno prebavo pred usti.
Še ena posebnost, ki si jo smrekov pajek deli s približno 50 drugimi evropskimi vrstami, je kribelatno predivo. Za njegovo razumevanje je pomembna zgradba predilnih bradavic. Navadno imajo pajki šest predilnih bradavic. To so kratki priveski za zadnjem delu zadka, nastali z redukcijo okončin. Na teh so izvodila, povezana s predilnimi žlezami v notranjosti telesa. Iz pipic izhaja predivo, ki se lahko uporabi za npr. niti okvirja mreže ali gradnjo kokona. Kribelatni pajki imajo razen šestih predilnih bradavic neposredno pred njimi še situ podoben kribelum. Ta bi naj bil homologen četrtemu paru predilnih bradavic, ki je bil prisoten pri prednikih pajkov in je še ohranjen pri nekaterih redkih pajkih danes. Majhna izvodila kribeluma izločajo tisoče posameznih niti. Te z glavniku podobnim kalamistrumom (to je vrsta ščetin na zadnjih nogah) razčeše v »volnate« lovilne niti. Kribelatne niti so štirikrat bolj lepljive od npr. lepljivih niti križevca in imajo še dodatno prednost, da jih zaradi izsuševanja kapljic lepila ni potrebno obnoviti tako pogosto.
Za konec je potrebno omeniti še eno morfološko absurdnost vrste Hyptiotes paradoxus. Vsi samci pajkov morajo zaradi odsotnosti penisa prenesti spermo indirektno, kar storijo s pomočjo kopulacijskih organov na pedipalpih – okončinah med usti in prvimi hodilnimi nogami. Pri skoraj vseh vrstah so ti organi majhni do srednje veliki, pri tej vrsti pa paren organ doseže skupno velikost, ki ustreza skoraj velikost celotnega sprednjega dela telesa.
Poleg vseh naštetih posebnosti je smrekov pajek tudi čisto običajen pajek: je široko razširjen, pojavlja se v iglastih gozdovih od zahodne Evrope do vzhodne Azije, celo njegovo ime (po njegovi drži »tisti, ki leži na hrbtu«, »lenoben«) nakazuje na nekaj sproščujočega, čeprav je samoumevno, da je za kamuflažo potrebna tudi mirnost. Vrstno ime »paradoxus« (»neobičajen«, »čuden«) pa v nas spet vzbuja željo, da bi o tem pajku izvedeli več. Če boste imeli v času odraslosti te vrste pajka (od julija do oktobra) nekaj ur časa, da odpočijete svoj hrbet med sprehodom po dišečih in mehkih tleh iglastega gozda, zakaj jih ne bi namenili obisku smrekovega pajka v njegovem svetu!
Peter Jäger & Matjaž Gregorič
