Змийски паяк Segestria senoculata (Linnaeus, 1758) Информация Змийския паяк, Segestria senoculata (Linnaeus, 1758), принадлежи към семейството на тръбните паяци (Segestriidae). Това семейство паяци обхваща 5 рода и 181 вида. Род Segestria включва 22 вида, 5 от които установени в Европа, а 3 вида са намерени и в България.   Разпространение, хабитати и застрашеност Змийския паяк има Палеарктично разпространение, като се среща в цяла Европа. Във височинно отношение го намираме от низините до хълмистите места (800 м) достигайки линията на гората до около 2200 м (Централни Алпи, Рила, Пирин). Segestria senoculata обитава горски местообитания, под струпана гниеща дървесина, цепки и пукнатини в скалите. Поради добрата му численост и наличието на подходящи хабитати в Червените списъци е класифициран като незастрашен.   Описание Дължината на тялото на Segestria senoculata е 7-10 mm за женските и 6-9 mm при мъжките. И двата пола са сходни по окраска и белези. Главогръдът е лъскавокафяв, овалното коремче е бледобежово/сиво, дорзално с тъмнокафява, лакътушеща и странично закръглена средна лента. Тази лента наподобява гръбната шарка на усойницата, от там иде и името Змийски паяк. Краката са светлокафяви и имат тъмни пръстени. Повечето видове паяци имат осем очи, но тръбните паяци имат само шест, които са разположени в три групи от по две очи подредени като буквата „H“, гледани отгоре.   Начин на живот Подобно на всички тръбни паяци, Змиийския паяк е активен предимно през нощта, изгражда характерна тръбна мрежа в която и живее. Поставя е в скални пукнатини и цепки, под кора на дърво, между камъни и т.н.. От входа на тръбата излизат, отделни паяжинни нишки, които предават съответни вибрации, когато са засегнати от преминаваща плячка (особено насекоми). След свечеряване Segestria senoculata се придвижва до входа на тръбата, където чака плячка. При позата която заема, първите три чифта крака са насочени напред, а четвъртият чифт крака са насочени назад. Никой друг паяк не показва такава позиция на краката! По време на брачния сезон мъжките напускат тръбите, за да търсят женски. Полово зрелите индивиди на Змийския паяк се срещат целогодишно. Когато мъжкият, който е готов за чифтосване се натъкне на мрежата на женска, разклаща нейните сигнални нишки. Ако женската не реагира агресивно, настъпва чифтосване, по време на което мъжкият стиска корема на женската с широко разтворени челюсти. След чифтосване оплодените яйца се затварят в овален пашкул; той съдържа между 60 и 180 яйца. Змийския паяк, както и двата си централноевропейски сестрински вида, се нуждае от около две години, за да достигне полова зрялост.   Подобни видове Два други вида от род Segestria се срещат в Централна Европа и България: Баварския тръбовиден паяк, Segestria bavarica, който е малко по-голям (до 14 mm) и чиито тъмни петна по корема не са непрекъснати, и Зеленозъбия тръбовиден паяк , Segestria florentina, която може да достигне до 22 mm дължина и има напълно черно тяло.   Защо Змийския паяк бе избран за Европейски паяк на годината Това е първият Европейски паяк на годината от групата на тръбните паяци. Той ни разкрива някои специфични характеристики: шест очи вместо осем, характерен тип мрежа и уникална позиция на краката! Чрез избора на паяк на годината целта е не само да се постави в добра светлина една „по-малко популярна“ група животни и да се подчертаят застрашените местообитания – в този случай малки естествени местообитания като пукнатини и дупки в кората на дърветата и скалите - но в същото време учените се надяват да получат данни за настоящото му разпространение. Имайки това предвид: дръжте очите си отворени при следващата си разходка в гората или при следващия си поход в планината и се опитайте да документирате този вид с описание и снимка. Паякът на годината се координира от Природонаучния музей във Виена, в сътрудничество с Арахнологичното дружество (AraGes) и и Европейското Арахнологично Общество (ESA).   Кристов Хьорвег & Норберт Миласовски Превод на български – Христо Делчев

Spinne des Jahres 2025 Segestria senoculata (Linnaeus, 1758) Gewöhnliche Fischernetzspinne   Information Die Gewöhnliche Fischernetzspinne, Segestria senoculata (Linnaeus, 1758), gehört zur Familie der Fischernetzspinnen (Segestriidae). Diese Spinnenfamilie besteht weltweit aus fünf Gattungen mit 181 Arten. Die Gattung Segestria (Echte Fischernetzspinnen) umfasst 22 Arten, von denen acht Arten auch in Europa vorkommen. Verbreitung, Lebensraum und Gefährdung Die Gewöhnliche Fischernetzspinne ist paläarktisch verbreitet und kommt in ganz Europa vor. Die Höhenverbreitung reicht von der planar-kollinen Höhenstufe (bis 800m Seehöhe) bis zur Waldgrenze in ca. 2200m Höhe (in den Zentralalpen). Segestria senoculata lebt im Wald und in Block- und Schutthalden. Aufgrund ihrer Häufigkeit und einer großen Habitatverfügbarkeit wird sie in den Roten Listen als nicht gefährdet eingestuft. Beschreibung Die Körperlänge von Segestria senoculata beträgt bei Weibchen 7–10 mm, die Männchen sind mit 6–9 mm etwas kleiner. Beide Geschlechter ähneln sich in Färbung und Zeichnung. Der Vorderkörper ist glänzend braun, der ovale Hinterkörper blass beige/grau, dorsal mit dunkelbraunem, gelappten/lateral gebuchtetem Mittelband (ähnlich dem dunklen Muster einer Kreuzotter). Die Beine sind hellbraun und weisen eine dunkle Ringelung auf. Die meisten Spinnenarten haben acht Augen, die Fischernetzspinnen besitzen jedoch nur sechs, die in drei Gruppen von je zwei Augen angeordnet sind und von oben gesehen ein grobes "H" bilden. Lebensweise Wie alle Fischernetzspinnen ist die Gewöhnliche Fischernetzspinne vorwiegend nachtaktiv und legt für den Beutefang ein charakteristisches Spinnennetz an. Das ist ein röhrenförmiger Gespinstschlauch in Ritzen, Spalten (unter Baumrinde, Steinen etc.) und vom Vordereingang der Wohnröhre gehen strahlenförmig einzelne Seidenfäden aus, die als Stolperdrähte für vorbeikommende Beutetiere (vor allem Insekten) angelegt werden und entsprechende Vibrationen weiterleiten. Nach Einbruch der Dunkelheit bewegt sie sich Segestria senoculata zum Eingang der Wohnröhre, wo sie auf Beute lauert. Dabei zeigt sie eine für alle Fischernetzspinnen charakteristische Beinstellung: Die ersten drei Beinpaare sind nämlich zusammen nach vorne und das vierte Beinpaar nach hinten gerichtet. Keine anderen Spinnen zeigen eine derartige Beinstellung! In der Paarungszeit verlassen die Männchen die Wohnröhren, um sich auf die Suche nach Weibchen zu begeben. Geschlechtsreife Tiere der Gewöhnlichen Fischernetzspinne können ganzjährig angetroffen werden. Trifft ein paarungsbereites Männchen auf das Netz eines Weibchens rüttelt es an den Signalfäden. Reagiert das Weibchen nicht aggressiv, kommt es zur Paarung, bei der das Männchen mit gespreizten Kieferklauen den Hinterkörper des Weibchens umklammert. Nach der Paarung werden die Eier vom Weibchen in der Wohnröhre befruchtet und in einen ovalen Kokon eingesponnen; dieser enthält zwischen 60 bis 180 Eier. Die Gewöhnliche Fischernetzspinne benötigt ebenso wie ihre beiden mitteleuropäischen Schwesterarten rund zwei Jahre bis zur Geschlechtsreife. Ähnliche Arten In Mitteleuropa kommen noch zwei weitere Segestria-Arten vor: die Bayerische Fischernetzspinne, Segestria bavarica, die etwas größer ist (bis 14 mm) und deren dunklen Flecken am Hinterleib nicht durchgehend sind, und die Mächtige Fischernetzspinne, Segestria florentina, die bis zu 22 mm groß wird und einen gänzlich schwarz gefärbten Körper hat. Warum wurde die Gewöhnliche Fischernetzspinne zur Europäischen Spinne des Jahres gewählt? Mit dieser Art kann erstmals ein Vertreter der Fischernetzspinnen vorgestellt werden mit einigen Eigenheiten: sechs statt acht Augen, charakteristisches Spinnennetz, einzigartige Beinstellung! Mit der Wahl der Spinne des Jahres soll aber nicht nur eine „wenig beliebte“ Tiergruppe ins rechte Licht gerückt und auf bedrohte Lebensräume – hier natürliche Kleinstlebensräume wie Ritzen und Löcher an Baumrinde und Felsen – hingewiesen werden, sondern gleichzeitig erhoffen sich die Wissenschaftler, Daten zur aktuellen Verbreitung zu bekommen. In diesem Sinne: halten Sie beim nächsten Spaziergang im Wald, bei der nächsten Wanderung auf den Bergen die Augen offen und helfen Sie mit ihrer Fundmeldung/ihrem Foto bei der Dokumentation dieser Art. Die Koordination zur Spinne des Jahres liegt beim Naturhistorischen Museum Wien, in Zusammenarbeit mit der Arachnologischen Gesellschaft (AraGes) und der European Society of Arachnology (ESA). Christoph Hörweg & Norbert Milasowszky  

Vuoden hämähäkki 2025. Segestria senoculata (Linnaeus, 1758) Pahtatorvikki (kuusisilmähämähäkki)  Pahtatorvikki, Segestria senoculata (Linnaeus, 1758), kuuluu torvihämähäkkien heimoon Segestriidae. Tässä heimossa on maailmanlaajuisesti 181 lajia.  Segestria-sukuun kuuluu 22 lajia, joista kahdeksan esiintyy Euroopassa. Segestria senoculata on suvun ja heimon ainoa edustaja Suomessa. Levinneisyys, elinpaikat ja uhanalaisuus Pahtatorvikki on palearktinen laji ja se esiintyy kautta Euroopan pohjoisimpia alueita lukuunottamatta. Lajia tavataan Keski-Euroopassa, Alpeilla, aina puurajaan asti, noin 2200 m korkeuteen merenpinnasta. Siellä laji elää metsissä, esimerkiksi tukkipinoissa, raunioissa ja kivikoissa. Meillä sen tapaa usein myös rakennusten seinustoilla sopiviin koloihin kudotuissa asuinputkissaan. Suomessa Segestria senoculatan esiintymisalue on rajoittunut eteläiselle  rannikkoalueelle, erityisesti  Ahvenanmaan,  Saaristomeren ja Suomenlahden saarille ja rannikoille. Lajia ei ole missään luokiteltu uhanalaiseksi. Kuvaus Segestria senoculata-naaraiden ruumiin pituus on 7-10 mm, koiraat ovat hieman pienempiä: 6-9 mm pituisia. Kummallakin sukupuolella on samanlainen kuviointi ja väritys. Eturuumis on kiiltävän ruskea, soikea takaruumis on vaalean beige tai harmaa, sen selkäpuolella on  tummanruskea  reunoiltaan polveileva keskijuova, joka muistuttaa kyykäärmeen selkäkuviota. Raajat ovat vaalean ruskeat tummin rengaskuvioin.  Useimmilla hämähäkeillä on kahdeksan silmää, mutta pahtatorvikilla sukulaisineen vain kuusi, nämä ovat kolmessa kahden silmän ryhmässä muodostaen H-kuvion yläpuolelta katsottaessa. Elintavat Kuten kaikki heimonsa edustajat, pahtatorvikki on pääasiallisesti yöaktiivinen laji, ja se rakentaa lajityypillisen  saalistusverkon. Siihen kuuluu torvimainen (“torvikki”) asuinputki sopivassa raossa tai kolossa (kuten irtokaarnan alla tai kivien välissä). Putken suuaukolta lähtee seittilankoja eri suuntiin, ne toimivat ansalankoina ohikulkeville saaliselämille, kuten hyönteisille, ja välittävät värähtelyllään niistä tiedon hämähäkille.  Illan pimetessä Segestria senoculata nousee asuinputkensa suuaukolle odottamaan saalista. Silloin näkyy sen erikoinen jalkojen asento: kolme etummaista raajaparia ovat ojentunenet eteenpäin ja neljäs pari taaksepäin. Millään muulla hämähäkkiheimolla ei tavata tällaista raajojen asentoa! Paritteluaikaan koiraat jättävät asuinputkensa etsiessään naaraita. Seksuaalisesti aktiivisia aikuisia pahtatorvikkiyksilöitä voi esiintyä kautta vuoden. Kun paritteluun valmis koiras tulee naaraan verkolle, se värisyttää naaraan signaaliseittejä. Jollei naaras käyttäydy agressiivisesti, tapahtuu parittelu, jonka aikana koiras puristaa leveälle avautuneilla leuoillaan, kelikereillä, naaraan takaruumista. Parittelun jälkeen kehittyvät hedelmöittyneet munat naaraan asuinputkessa soikeassa munakotelossa, jossa on 60 - 180 munaa. Torvihämähäkit tarvitsevat noin kaksi vuotta saavuttaakseen sukukypsyyden. Samanlaisia lajeja Kaksi muuta Segestria-lajia elää Keski-Euroopassa: Segestria bavarica on hieman vuoden lajia suurempi (pituus 14 mm asti) ja sen tumma takaruumiin selkäpuolen täpläkuviointi  ei ole yhtenäinen, Segestria florentianan ruumis voi kasvaa 22 mm pituiseksi ja on täysin musta. Meillä näitä lajeja ei tavata. Miksi pahtatorvikki valittiin Euroopan vuoden hämähäkiksi? Torvihämähäkit voidaan näin esitellä ensimmäistä kertaa ja kertoa joistakin niiden erikoispiirteistä: kuusi silmää tavallisten kahdeksan sijaan, erikoinen verkkotyyppi ja ainutlaatuinen jalkojen asento. Vuoden hämähäkin valinnan tarkoitus ei ole ainoastaan tuoda tämä  “vähemmän suosittu” eläinryhmä esiin myönteisessä valossa ja kiinnittää huomiota niiden elinympäristöihin, tässä tapauksessa pieniin luonnonhabitaatteihin kuten puunrunkojen ja kivikkojen kolot ja onkalot – samalla toivotaan lisätietoja lajin esiintymisestä (mielellään valokuva mukaan), meillä erityisesti sisämaasta ja Pohjanlahden rannikoilta. Vuoden hämähäkin valinnan on koordinoinut Wienin Luonnonhistoriallinen museo yhdessä saksankielisen hämähäkkiseuran (Arachnologische Gesellschaft, AraGes) ja Euroopan hämähäkkitutkijain seuran (European Society of Arachnology, ESA)  kanssa. Christoph Hörweg & Seppo Koponen

Pauk godine 2025 Segestria senoculata (Linnaeus, 1758) Zmijoliki tubopletač   Informacije Zmijoliki tubopletač, Segestria senoculata (Linnaeus, 1758), pripada porodici tubopletača (Segestriidae). U ovu poridicu paukova spadaju pet rodova sa 181 vrstom širom sveta. Rodu Segestria pripadaju 22 vrste, od kojih osam nastanjuju Evropu. Rasprostrnajenost, stanište i ugroženost Zmijoliki tubopletač ima palearktičko rasprostranjenje i javlja se širom Evrope. Visinska rasprostranjenost se kreće od ravnih i brdovitih uzvišenja (od 800 m nadmorske visine) do šumske granice oko 2200 m nadmorske visine. Segestria senoculata živi u šumama - u deblima i kršu. Zbog brojnosti i pristupačnosti pogodnim staništima, u Crvenim Listama nije klasifikovana kao ugrožena vrsta. Opis Dužina tela Segestria senoculata je 7-10 mm kod ženki, dok su mužjaci nešto manji - 6-9 mm. Oba pola su slična po obojenosti i šarama. Glavenogrudni region je braon boje, ovalni abdomen je bledo siv ili bež sa tamnosmeđom režnjevitom prugom na sredini leđa koja podseća na šare kod zmija poskoka i šarke. Noge su svetlo smeđe sa crnim prstenovima. Većina vrsta paukova ima osam očiju, ali tubopletači imaju samo šest, poređanih u tri grupe tako da, gledajući odozgo, prave oblik slova "H". Način života Kao i svi tubopletači, zmijoliki tubopletač je pretežno aktivan noću i gradi karakterističnu mrežu za hvatanje plena. Ona se sastoji od mrežaste cevi (tube) postavljene ispod kore drveta ili među pukotinama u stenama i kamenju. Od ulaza u cev, u više pravaca se šire zasebne svilene niti koje služe da prenose signal u vidu vibracija od prolazećeg plena (najčešće insekta) do pauka unutar cevi. Kada padne mrak, Segestria senoculata dolazi do ulaza u cev gde strpljivo čeka plen. Čekajući, noge drži u položaju koji je svojsten paucima tubopletačima: prva tri para nogu su zajedno napred dok je zadnji, četvrti, par usmeren ka pozadi. Niti jedna druga grupa paukova nema ovakav položaj nogu! Tokom sezone parenja, mužjaci napuštaju svoje tube i kreću u potragu za ženkama. Polno zrele jedinke zmijolikog tubopletača se mogu sresti tokom cele godine. Kada mužjak nađe mrežu ženke, on trese njene signale niti. Ukoliko ženka ne reaguje agresivno, dolazi do parenja u kojem mužjak drži abdomen ženke svojim raširenim vilicama. Nakon parenja ženka oplođuje jaja unutar svoje cevi i zatvara ih ovalnom kokonom koji sadrži od 60 do 180 jajašaca. Kao i drugim evropskim srodnicima, zmijolikom tubopletaču treba oko dve godine da dostigne polnu zrelost. Srodne vrste Evropu nastanjuju još nekoliko vrsta roda Segestrija: bavarski tubopletač Segestria bavarica, koji je malo veći (do 14mm) i ima prekide u tamnoj leđnoj šari, tamni tubopletač Segestria florentina, čije telo dostiže dužinu do 22m i koji ima zelene helicere i potpuno tamno telo, hrvatski tubopletač Segestria croatica, usko rasprostranjen po nekim delovima Balkana i pećinski tubopletač Segestria cavernicola, koji nastanjuje pećine Slovenije. Zašto je zmijoliki tubopletač izabran za evropskog pauka godine? Sa ovom vrstom, po prvi put se upoznajemo sa predstavnicima tubopletača i otkrivamo neke njihove interesante odlike: šest očiju umesto osam, poseban tip mreže i jedinstven položaj nogu! Cilj ovakvog izbora nije samo postaviti manje popularne grupe životinja u centar pažnje, već i naglašavanje ugroženih staništa kao što su, u ovom slučaju, male rupe i pukotine u kori drveta ili stenama. U isto vreme naučnici se nadaju da prikupe više podataka o trenutnoj rasporsotranjenosti ove vrste. Sa time na umu: kada sledeći put odete u šetnju šumom ili na planinarenje držite oči širom otvorene kako biste, možda fotografijom ili dopisom pomogli dokumentaciji ove vrste. Za koordinaciju izbora Pauka godine odgovoran je Prirodnjački muzej u Beču uz saradnju sa nemačkim Arahnološkim društvom (AraGes) i Evropskim arahnološkim društvom (ESA). Christoph Hörweg & Norbert Milasowszky Prevod i adaptacija: Luka Žarković

Pajek leta 2025 Segestria senoculata (Linnaeus, 1758) Navadni kačar   Informacije Navadni kačar Segestria senoculata (Linnaeus, 1758) spada v družino pajkov žarkastih cevkarjev (Segestriidae). Ta družina pajkov je sestavljena iz petih rodov s 181 vrstami po vsem svetu. Rod Segestria (kačarji) obsega 22 vrst, od katerih jih je osem tudi v Evropi. Razširjenost, življenjski prostor in ogroženost Navadni kačar je razširjen »palearktično« in se pojavlja po vsej Evropi. Višinska razširjenost se giblje od 800 m nadmorske višine do gozdne meje na približno 2200 m nadmorske višine (v Centralnih Alpah). Vrsta Segestria senoculata živi v gozdovih ter na meliščih in gruščih. Zaradi svoje številčnosti in široke dostopnosti habitatov je na rdečih seznamih uvrščena med neogrožene vrste. Opis Dolžina telesa pri vrsti Segestria senoculata je pri samicah 7–10 mm, medtem ko so samci nekoliko manjši in merijo 6–9 mm. Oba spola sta si po barvi in ​​barvnih vzorcih podobna. Glavoprsje je sijoče rjavo, ovalni zadek je bledo bež/siv, na hrbtu s temno rjavim, režnjastim/bočno vijugastim srednjim trakom (podobno temnemu vzorcu kače gada). Noge so svetlo rjave in imajo temne kolobarje. Večina vrst pajkov ima osem oči, pajki kačarji pa jih imajo le šest: razvrščene so v tri skupine po dve očesi, ki v grobem, gledano od zgoraj, tvorijo črko "H". Način življenja Tako kot vsi pajki kačarji je navadni kačar pretežno nočno aktiven in gradi značilno mrežo za lov plena. Ta je cevaste oblike, postavljena v razpoke pod drevesnim lubjem, kamni itd., ob vhodu v cev pa se žarkasto razširjajo posamezne svilene niti. Te služijo kot signalne niti in s prenašanjem vibracij pajka opozorijo na prehod plena (predvsem žuželk). Ko se zmrači, se Segestria senoculata pomakne do vhoda v cev, kjer čaka na plen. Tam drži položaj nog, ki je značilen za vse pajke kačarje: prvi trije pari nog so usmerjeni skupaj naprej, četrti par nog pa nazaj. Noben drug pajek nima takšne telesne drže! V času parjenja samci zapustijo rove in iščejo samice. Spolno zrele osebke navadnega kačarja najdemo vse leto. Ko samec, pripravljen na parjenje, naleti na mrežo samice, strese signalne niti. Če samica ne odreagira agresivno, pride do parjenja, med katerim se samec z razprtimi strupniki oklene za zadnji del samice. Po parjenju samica v rovu sprede v ovalni kokon, ki vsebuje od 60 do 180 jajc. Tako kot njegovi srednjeevropski sorodniki, tudi navadni kačar potrebuje približno dve leti, da doseže spolno zrelost. Podobne vrste V Evropi se pojavlja še nekaj vrst rodu Segestria. Med temi bavarski kačar Segestria bavarica, ki je nekoliko večji (do 14 mm) in katerega temne lise na zadku niso neprekinjene, temni kačar Segestria florentina, ki lahko zraste do 22 mm in ima popolnoma črno telo, hrvaški kačar Segestria croatica, z ozko razširjenostjo po delih Balkana, ter jamski kačar Segestria cavernicola znan iz slovenskih jam. Zakaj smo navadnega kačarja izbrali za evropskega pajka leta? Ta vrsta je prvi predstavnik pajkov kačarjev in ima glede na druge pajke nekaj posebnosti: šest namesto osem oči in značilna drža. Namen izbire pajka leta ni le postaviti »manj priljubljene« skupine živali v središče pozornosti, ampak tudi opozoriti na ogrožene habitate – v tem primeru gre za majhne naravne habitate, kot so razpoke in luknje v lubju dreves in kamnih – hkrati pa znanstveniki upajo, da bodo zbrali podatke o trenutni razširjenosti. S tem v mislih: naslednjič, ko se boste odpravili na sprehod v gozd ali na pohod v hribe, imejte odprte oči in pomagajte dokumentirati to vrsto, tako da javite, kaj ste našli, ali jo fotografirate. Za koordinacijo izbora Pajek leta je odgovoren Prirodoslovni muzej na Dunaju v sodelovanju z nemškim Arahnološkim društvom (AraGes) in Evropskim arahnološkim društvom (ESA). Christoph Hörweg & Norbert Milasowszky Prevod in priredba: Matjaž Gregorič