Паяк на 2024 година Избен паяк, Nesticus cellulanus (Clerck, 1757)   Информация Избения паяк, Nesticus cellulanus (Clerck, 1757), принадлежи към семейство Nesticidae. Това семейство обхваща 291 вида разпространени по целия свят,  58 от които са известни от Европа (включително Турция и Кавказ). От род Nesticus (истински пещерни паяци) в Европа е известен само този вид.   Разпространение, хабитати и застрашеност В Европа и Турция Избения паяк е обикновен и широко разпространен. В Централна Европа, както и в България е привързан главно към ниско хълмисти терени (до 800м нмв), а в някои случаи достига и до 1000м нмв. Nesticus cellulanus  живее най вече в пещери и изкуствени тунели. Видът не присъства в почти всички Червени Списъци, като само в област Каринтия – Австрия е считан като “ почти застрашен“.   Описание Дължината на тялото на Nesticus cellulanus е 3.5–6 mm при женската, а мъжкият е малко по малък около 3–5 mm. Предната половина на тялото е бледо жълтеникава с черни инкрустации. Стернумът е също жълтеникав с черни петна. Абдоменът е бледо сиво жълтеникав с черни петна, а краката жълтеникави с черни препаски.   Начин на живот Както името му показва, избения паяк обитава пещери, изкуствени тунели, влажни скални цепнатини и стари изби. Важно е местообитанията да имат хладен и влажен микроклимат. Местата трябва да бъдат защитени от силен студ и големи температурни амплитуди. Поради тази причина видът понякога може да бъде намерен в открити местообитания в сипеини системи, в тъмни и влажни пукнатини на земната повърхност, под туфи от мъх, в кухи дървета или в шахти на кладенци. Nesticus cellulanus обикновено изгражда широки несиметрични мрежи в кухините на стените на пещерата, като нишките за улавяне се спускат надолу.  Долната част на всяка нишка за улавяне е покрита с много правилно подредени капчици лепило. След като плячката се оплете в лепкавите капчици, паякът хвърля допълнителни нишки за улавяне върху нея, убива я с няколко отровни ухапвания и след това я издърпва нагоре в мрежата. Типична плячка са животни, ходещи по земята или по стените, като комари или други насекоми. Поведението при чифтосване също има някои особености: чифтосването се предхожда от ухажване, като мъжкият придърпва нишки от мрежата на женската. И след кратко копулиране, продължаващо само няколко минути, при което и двамата партньори висят по гръб, като женската помага на мъжкия при вкарването на педипалпите. Сферичният червеникаво-жълт яйчен пашкул, в който женската снася яйцата, се носи от женската закачен на паяжинните брадавички , докато се излюпят младите паяци. Зрелостта и репродуктивният период продължават непрекъснато през цялата година, така че всички етапи на растеж могат да се срещнат по едно и също време, макар и с натрупване на възрастни през летните месеци.   Подобни видове Избения паяк може да бъде сбъркан с много по редкия и по светъл пещерен паяк (Kryptonesticus eremita), който е малко по-ярък на цвят. Тъмната централна ивица на предната част на тялото на Избения паяк се простира отпред назад, като се стеснява по средата, но не  присъства изобщо при светлия пещерен паяк. Надеждно разграничение може да се направи само чрез изследване на гениталиите или чрез ДНК баркодинг.   Защо избения паяк беше избран за Европейски паяк на годината? Изборът идва след запитване на Асоциацията на германските изследователи на пещери и карст, която предлага пещерно животно на годината от 2009 г. насам. Нейните членове имаха идеята – подобно на 2012 г., когато бе избран пещерният паяк Meta menardi – да комбинират пещерно животно и паяк на годината. Това предложение беше подкрепено от „журито на паяците“ (84 арахнолози от 27 европейски страни). Това също трябва да се разбира като ясен знак, че все още има голяма нужда от действие, особено при изучаването на подземните екосистеми и видовете, срещащи се в тях, и че доброто сътрудничество между изследователите на пещери (спелеолози) и изследователи на паяци (арахнолози) трябва да бъде допълнително разширена. Изборът на Паяк на годината има за цел не само да постави една „по-малко популярна“ група животни в добра светлина и да привлече вниманието към застрашените местообитания – в този случай пещерите като специални местообитания, достойни за защита – но в същото време учените се надяват да получат данни за сегашното му разпространение. Имайки това предвид: дръжте очите си отворени следващия път, когато посетите пещера и документирайте този вид с вашите наблюдения/или снимка. Паякът на годината се координира от Природонаучния музей във Виена, в сътрудничество с Арахнологичното Дружество (AraGes) и Европейското Арахнологично Общество (ESA).   Кристов Хьорвег Превод на български – Христо Делчев

Spinne des Jahres 2024 Gefleckte Höhlenspinne, Nesticus cellulanus (Clerck, 1757)   Information Die Gefleckte Höhlenspinne, Nesticus cellulanus (Clerck, 1757), gehört zur Familie der Höhlenspinnen (Nesticidae). Diese Spinnenfamilie zählt weltweit 291 Arten, von denen in Europa (inklusive der Türkei und dem Kaukasus) 58 bekannt sind. In der Gattung Nesticus (Echte Höhlenspinnen) gibt es in Mitteleuropa nur diese eine Art. Verbreitung, Lebensraum und Gefährdung Die Gefleckte Höhlenspinne ist über ganz Europa bis in die Türkei verbreitet und häufig. In Mitteleuropa bzw. Österreich ist die Art vornehmlich an die planar-kolline Höhenstufe (bis 800m Seehöhe) gebunden, es gibt aber auch Nachweise bis knapp 1000m Seehöhe.  Nesticus cellulanus lebt vor allem in Höhlen und Bergwerkstollen. In fast allen Roten Listen gilt die Art als nicht gefährdet, kann aber, so wie in Kärnten (Österreich), durchaus schon auf der Vornwarnliste („Near threatened“) stehen. Beschreibung Die Körperlänge von Nesticus cellulanus beträgt bei Weibchen 3,5–6 mm, die Männchen sind mit 3–5 mm etwas kleiner. Der Vorderkörper ist gelblich gefärbt und besitzt eine schwärzliche Zeichnung, die Brust ist hellgelb mit schwarzen Flecken. Der Hinterleib ist graugelbweißlich mit schwärzlichen Flecken und die Beine sind gelblich und schwarz geringelt. Lebensweise Die Gefleckte Höhlenspinne ist – wie der Name schon sagt – meist in Höhlen, Bergwerkstollen, Grotten und alten Kellergewölben anzutreffen. Sie ist also auf Standorte mit einem kühlen und feuchten Mikroklima angewiesen, die zudem vor Frost geschützt sein müssen und keine großen Temperaturschwankungen aufweisen dürfen. Daher kann sie im Freiland gelegentlich auch im Spaltensystem von Geröllhalden, in dunklen feuchten Erdspalten, unter Moospolstern, in hohlen Bäumen oder in Brunnenschächten zu finden sein. Nesticus cellulanus baut zumeist in Vertiefungen von Höhlenwänden einen weitmaschigen Netzteppich, von dem aus Fangfäden nach unten führen. Die Fangfäden sind im unteren Bereich mit einer sehr regelmäßig angeordneten Reihe von Klebetröpfchen besetzt. Sobald sich ein Beutetier an den Klebetröpfchen verfangen hat, wird es von der Spinne mit weiteren Fangfäden beworfen, dann mit mehreren Giftbissen getötet und anschließend zum Netzteppich emporgezogen. Als Beute kommen am Boden bzw. an den Wänden laufende Tiere in Frage, wie z.B. Stechmücken oder andere Insekten. Das Paarungsverhalten weist ebenfalls einige Eigenheiten auf: der Begattung geht eine Werbung voraus, wobei das Männchen an einem Faden des weiblichen Netzes zupft. Und nach einer kurzen nur wenige Minuten dauernden Kopulation, bei der beide Partner rücklings im Netz hängen, gibt das Weibchen dem Männchen bei der Einführung der Taster Hilfestellung. Der kugelige rötlichgelbe Eikokon, in den das Weibchen die Eier legt, wird von diesem bis zum Schlüpfen der Jungspinnen an ihren Spinnwarzen getragen und erst später im Netz befestigt. Die Reife- und Fortpflanzungszeit erstreckt sich kontinuierlich über das ganze Jahr, so dass alle Stadien gleichzeitig angetroffen werden können, allerdings mit einer Häufung der erwachsenen Tiere in den Sommermonaten. Ähnliche Arten Die Gefleckte Höhlenspinne kann mit der bei uns allerdings deutlich selteneren Bleichen Höhlenspinne (Kryptonesticus eremita) verwechselt werden, die etwas heller gefärbt ist. Der dunkle Mittelstreifen auf dem Vorderleib geht bei der Gefleckten Höhlenspinne von vorne nach hinten durch und wird bei der Bleichen Höhlenspinne ab der Mitte schmal oder ist gar nicht mehr vorhanden. Eine sichere Unterscheidung kann nur durch Untersuchung der Genitalien oder DNA-Barcoding erfolgen. Warum wurde die Gefleckte Höhlenspinne zur Europäischen Spinne des Jahres gewählt? Der Wahl ist eine Anfrage des Verbandes der deutschen Höhlen- und Karstforscher e.V., der seit 2009 ein Höhlentier des Jahres wählt, vorangegangen. Dessen Mitglieder hatten die Idee – ähnlich wie schon 2012, als die Große Höhlenspinne Meta menardi ausgesucht wurde – das Höhlentier und die Spinne des Jahres zu kombinieren. Ein Vorschlag, dem sich die „Spinnen-Jury“ (84 Arachnologen aus 27 europäischen Ländern) angeschlossen hat. Dies ist auch als deutliches Zeichen dafür zu verstehen, dass gerade bei der Erforschung der unterirdischen Ökosysteme und der darin vorkommenden Arten noch ein enormer Handlungsbedarf besteht und die gute Zusammenarbeit zwischen den Höhlenforschern (Speläologen) und den Spinnenforschern (Arachnologen) weiter ausgebaut werden soll. Mit der Wahl der Spinne des Jahres soll aber nicht nur eine „wenig beliebte“ Tiergruppe ins rechte Licht gerückt und auf bedrohte Lebensräume – in diesem Fall Höhlen als spezielle schützenswerte Lebensräume – hingewiesen werden, sondern gleichzeitig erhoffen sich die Wissenschaftler, Daten zur aktuellen Verbreitung zu bekommen. In diesem Sinne: halten Sie beim nächsten Besuch einer Höhle die Augen offen und helfen Sie mit ihrer Fundmeldung/ihrem Foto bei der Dokumentation dieser Art. Die Koordination zur Spinne des Jahres liegt beim Naturhistorischen Museum Wien, in Zusammenarbeit mit der Arachnologischen Gesellschaft (AraGes) und der European Society of Arachnology (ESA). Christoph Hörweg

Vuoden hämähäkki 2024 Luolakki Nesticus cellulanus (Clerck, 1757) Luolakki (luolahämähäkki), Nesticus cellulanus (Clerck, 1757), kuuluu luolahämähäkkien heimoon (Nesticidae). Tässä hämähäkkiheimossa on maailmanlaajuisesti 291 lajia, joista 58 tunnetaan Euroopasta (mukaanlukien Turkki ja Kaukasus). Suvusta Nesticus esiintyy Euroopassa vain tämä laji. Levinneisyys, elinpaikat ja uhanalaisuus Luolakki on laajalle levinnyt ja melko yleinen laji lähes koko Euroopan alueella, Suomessa sitä on tavattu maan eteläosissa Vaasa – Nurmes linjalle pohjoiseen mentäessä. Keski-Euroopassa luolakki esiintyy yleensä noin 800 m korkeuteen merenpinnasta. Siellä Nesticus cellulanus elää etenkin luolisssa ja kaivostunneleissa; meillä myös kellareisssa ja kiviröykkiöissä. Lajia ei ole arvioitu uhanalaiseksi Euroopan maiden Punaisissa kirjoissa, joillakin pienemmillä alueilla se on kuitenkin katsottu silmällä pidettäväksi. Kuvaus Nesticus cellulanus-lajin naaraiden ruumis on 3.5–6 mm pituinen, koiraat ovat hieman pienempiä, eli pituudeltaan 3-5 mm. Väriltään kellertävässä eturuumiissa on tummaa kuvointia; sternum on vaaleankeltainen mustin pilkuin. Takaruumis on harmaan-kellan-valkea ja siinä on mustia täpliä, ja pitkissä kellertävissä raajoissa on mustat rengaskuviot. Elintavat Kuten nimestä voi päätellä, luolakki eli luolahämähäkki elää etenkin luolissa, kaivostunneleissä, rotkoissa ja vanhoissa kellareissa. Se vaatii siis elinpaikkoja, joissa on viileä ja kostea mikroilmasto. Elinpaikkojen pitää suojata sitä pakkaselta, eikä niissä saa esiintyä suuria lämpötilan vaihteluita. Siksi lajia voi löytää myös avoimista maanpäällisistä elinympäristöistä kuten kivikkorinteiden (rakkojen) koloista, pimeistä maaperän onkaloista, paksun sammalpeitteen alta ja ontoista puista. Nesticus cellulanus kutoo iso-silmäisen, epäsäännöllisen pyyntiverkkonsa sopivaan elinpaikkansa onkaloon; sen pyyntirihmat kulkevat alaspäin. Kunkin pyyntirihman alaosassa on säännöllinen rivi liimapisaroita. Kun saaliseläin tarttuu näihin tahmeisiin pisaroihin, hämähäkki ohjaa lisää pyyntisiimoja sen päälle, tappaa saaliinsa useilla myrkkypuremilla ja vetää sen ylös verkkoonsa. Tyypillisesti saaliina on elinpaikan pohjalla tai seinillä liikkuva eläin, kuten sääski tai muu hyönteinen. Luolakin paritteluun liittyy sitä edeltävä kosiskelukäytös, jossa koiras värisyttää pedipalpilla näppäillen naaraan verkon siimaa. Parittelu on nopea kestäen vain muutaman minuutin, molemmat riippuvat verkossa ja naaras kääntyy koirasta kohti helpottaen sen pedipalpin vientiä epigyyniin. Naaras kuljettaa pyöreää puna-keltaista munakoteloaan  kehruunystyissään kunnes nuoret hämähäkit kuoriutuvat. Vasta sitten munakotelo kiinnitetään verkkoon.  Ainakin etelämpänä Euroopassa kattaa aikuisuus- ja lisääntymisaika koko vuoden, joten kaikkia ikäryhmiä voi tavata samaan aikaan. Kuitenkin aikuisten pääesiintyminen ja parittelukausi on kesäkuukausina. Muita lajeja Keski-Euroopassa elää samannäköinen,  paljon harvinaisempi luolahämähäkkilaji Kryptonesticus eremita, johon vuoden lajin voi sekoittaa. Lajien värikuvioinneissa on eroja, mutta varma määritys vaatii genitaalien tutkimisen tai DNA-analyysin. Suomessa luolahämähäkkien heimosta on luolakin lisäksi tavattu vain kasvihuoneissa elävä ansariluolakki (Nesticella mogera). Miksi luolakki valittiin eurooppalaiseksi vuoden hämähäkiksi? Valinta perustuu Saksan luolatutkijoiden seuran (Verband der deutschen Höhlen- und Karstforscher e.V.) yhteydenottoon. Seura on valinnut vuoden luolaeläimen vuodesta 2009 lähtien. Luolatutkijat ehdottivat yhteisen vuoden luola- ja hämähäkkilajin valintaa; kuten tapahtui vuonna 2012, jolloin lajina oli luola-aukokki  (luola-aukkohämähäkki) Meta menardi. Ehdotuksen hyväksyi “hämähäkki-jury”, jossa oli 84 araknologia 27 Euroopan maasta. Valinta on myös ymmärrettävä selväksi merkiksi maanalaisten ekosysteemien ja niissä esiintyvien lajien tutkimukseen panostamisen tarpeesta.  Tässä hyvää yhteistyötä luolatutkijoiden (speleologien) ja hämähäkkitutkijoiden (araknologien) välillä on syytä edelleenkin tehostaa. Vuoden hämähäkin valinnalla tutkijat pyrkivät tuomaan esiin tämän “vähemmän suositun” eläinryhmän merkittävyyttä ja samalla painottaa uhanalaisten elinympäristöjen – tässä tapauksessa luolien – suojelun arvoa ja tarvetta. Tutkijat toivovat myös saavansa uutta tietoa vuoden hämähäkkilajin nykyisestä esiintymisestä. Niinpä pidä silmäsi avoinna ensi kerralla luolassa vieraillessasi ja auta meitä dokumentoimalla, mielellään valokuvalla, vuoden lajin mahdollinen esiintyminen. Lajin valinnan on koordinoinut Wienin Luonnonhistoriallinen museo yhdessä saksankielisen hämähäkkiseuran (Arachnologische Gesellschaft, AraGes) ja Euroopan hämähäkkitutkijain seuran (European Society of Arachnology, ESA) sekä edellä mainitun luolatutkijoiden seuran kanssa. Christoph Hörweg & Seppo Koponen

Pająk Roku 2024 Tkaniec, Nesticus cellulanus (Clerck, 1757)   Informacje Tkaniec Nesticus cellulanus (Clerck, 1757) należy do rodziny Nesticidae. Na świecie liczy ona 17 rodzajów i 291 gatunków. W Europie (wraz z Turcją i Kaukazem) stwierdzono 58 gatunków. W Centralnej Europie, w tym w Polsce, występuje tylko rodzaj Nesticus i 1 gatunek - tegoroczny laureat.   Rozmieszczenie, środowisko życia i zagrożenia Nesticus cellulanus jest szeroko rozpowszechniony w Europie i Turcji. W centralnej części kontynentu występuje do wysokości 800m n.p.m., choć znane są doniesienia z wysokości 1000 m. Gatunek żyje głównie z jaskiniach, tunelach i wyrobiskach górniczych. Nie jest uznawany za zagrożony, ale wg klasyfikacji IUCN (International Union for Conservation of Nature) można go zaliczyć do „narażonych’. Tak jest na przykład w austriackim regionie Carinthia. W Polsce stwierdzany m.in. w Małopolsce, na Śląsku i w Górach Świętokrzyskich.   Opis Samice mierzą 3.5–6 mm długości, samce 3–5 mm. Przednia część ciała (głowotułów) jest żółtawa z czarnym, dwukrotnie zwężającym się wzorem pośrodku i ciemnym obrzeżeniem krawędzi. Mostek jest jasnożółty z czarnymi plamkami, odwłok szaro-żółto-białawy z czarnymi plamkami, a nogi żółtawe z czarnymi obwódkami   Miejsce i sposób życia Gatunek żyje głównie w jaskiniach, tunelach, grotach, sztolniach, wyrobiskach górniczych, starych piwnicach, rzadziej w wilgotnych lasach. Preferuje chłodny i wilgotny mikroklimat. Nie znosi mrozu i dużych wahań temperatur. Zdarza się, że w odpowiednich warunkach żyje w szczelinach skalnych i ziemnych, pod mchem, w dziuplach i starych studniach. Nesticus cellulanus buduje płachtowatą sieć w otworach i szczelinach skalnych. Nici łowne zwisają poniżej, a ich dolna część pokryta jest regularnymi lepkimi kroplami. Na zaplątane ofiary pająk zarzuca dodatkowe nici, zabija kilkoma ugryzieniami i wciąga na górę. Typowe ofiary to stawonogi chodzące po ziemi lub po ścianach. Są nimi głównie owady. Zachowania rozrodcze cechuje kilka osobliwości. Kopulację poprzedzają zaloty. W ich trakcie samiec uderza nogami w sieć samicy, rozpoznaje ją i łagodzi agresywne zachowania. Kopulacja trwa kilka minut, w jej trakcie partnerzy wiszą na sieci, a samica pomaga samcowi wprowadzić aparaty kopulacyjne w otwory płytki płciowej. Jaja są okrągłe i otoczone czerwonawo-żółtawym kokonem, który samica nosi przyczepione do kądziołków. Tuż przed wykluciem zawiesza je na sieci. Z racji stabilnych warunków życia, okres dojrzewania i rozrodu rozciąga się w czasie, więc wszystkie stadia rozwojowe można spotkać jednocześnie przez cały rok, choć w lecie dorosłych jest najwięcej.   Podobne gatunki Nesticus cellulanus można pomylić ze znacznie rzadszym gatunkiem jaskiniowym - Kryptonesticus eremita z tej samej rodziny. Ten drugi jest jednak jaśniej ubarwiony, a ciemny środkowy wzór, który u N. cellulanus biegnie na całej długości głowotułowia, u K. eremita zwęża się tu tyłowi albo zanika. Zważywszy na osobniczą zmienność, rozpoznanie obu gatunków wymaga analizy genitaliów i/lub DNA.   Dlaczego Nesticus cellulanus został tegorocznym zwycięzcą? Tegoroczny wybór jest efektem współpracy arachnologów i Stowarzyszenia Niemieckich Speleologów, którzy wytypowali kandydaturę. Została ona zatwierdzona przez "Spider Jury", składające się a 84 arachnologów z 27 europejskich krajów. Wybór jest również wyrazem zainteresowania fauną jaskiń i innych podziemnych ekosystemów, a zwłaszcza ich mniej znanymi zwierzętami. Ma też pomóc w ochronie rzadkich i zagrożonych gatunków i ich środowisk. Współpraca ze speleologami daje nadzieje na uzyskanie kolejnych danych o biologii i rozmieszczeniu gatunku.   Koordynatorem projektu jest Natural History Museum Vienna, we współpracy z Arachnological Society (AraGes) i European Society of Arachnology (ESA).   Christoph Hörweg   Tłumaczenie na język polski i redakcja tekstu: prof. dr hab. Marek Żabka

Pajek leta 2024 Kletni pajek, Nesticus cellulanus (Clerck, 1757)   Informacije Kletni pajek Nesticus cellulanus (Clerck, 1757) spada v družino Nesticidae. Ta družina pajkov obsega 291 vrst po vsem svetu, od katerih jih 58 najdemo v Evropi (vključno s Turčijo in Kavkazom). V srednji Evropi v rodu Nesticus (pravi jamski pajki) najdemo samo to vrsto.   Razširjenost, življenjski prostor in ogroženost Kletni pajek je zelo razširjen in pogost po vsej Evropi in v Turčiji. V srednji Evropi je vrsta v glavnem omejena na nadmorsko višino do 800 m, obstajajo pa tudi podatki, da doseže tudi nadmorsko višino 1000 m. Nesticus cellulanus živi predvsem v jamah in rudniških rovih. Na skoraj vseh evropskih rdečih seznamih vrsta ni ogrožena, včasih pa je na seznamu "skoraj ogroženih", kot na primer na avstrijskem Koroškem.   Opis Dolžina telesa vrste Nesticus cellulanus je pri samicah 3,5–6 mm, medtem ko so samci nekoliko manjši in merijo 3–5 mm. Sprednja polovica telesa je rumenkaste barve in ima črnkasto liso. Sternum je svetlo rumen s črnimi pikami. Trebuh je sivkasto-rumeno-belkast s črnkastimi lisami, noge pa so rumenkaste s črnimi obročki.   Življenjski slog Kot pove že ime, se kletni pajek večinoma nahaja v jamah, rudniških rovih in starih kletnih obokih. Nahaja se torej na krajih s hladno in vlažno mikroklimo, vendar morajo tudi ta mesta biti zaščitena pred zmrzaljo in brez velikih temperaturnih nihanj. Zato lahko vrsto občasno najdemo v odprtih habitatih v sistemu razpok melišč, v temnih, vlažnih razpokah v zemlji, pod blazinami mahu, v votlih drevesih, ali v jaških vodnjakov.   Vrsta Nesticus cellulanus običajno v votlinah jamskih sten gradi redko baldahinasto mrežo, iz katere navzdol potekajo lovilne niti. Spodnji del vsake lovilne niti je prekrit s pravilno razporejenimi kapljicami lepila. Ko se plen zaplete v lepljive kapljice, pajek čeznjo vrže nadaljnje predivo, ubije plen z več strupenimi ugrizi in ga nato potegne navzgor v mrežo. Tipičen plen so živali, ki hodijo po tleh ali po stenah, na primer komarji ali druge žuželke. Tudi paritveno vedenje ima nekaj posebnosti: pred parjenjem poteka dvorjenje, pri čemer samec »brenka« na nit samičine mreže. Po kratkem, le nekaj minutah trajajočem parjenju, v katerem partnerja v mreži visita obrnjena na hrbet, samica pomaga samcu vstaviti pedipalp.   Samica jajca odloži v sferičen, rdečkasto rumen jajčni kokon, ki ga nosi na predilnih bradavicah, dokler se mladi pajki ne izležejo, šele nato ga pritrdi na mrežo. Obdobje spolne zrelosti in razmnoževanja se razteza neprekinjeno skozi leto, tako da lahko naletimo na vse stopnje rasti hkrati, čeprav je delež odraslih v poletnih mesecih višji.   Podobne vrste Kletnega pajka lahko zamenjamo z veliko redkejšim bledim jamskim pajkom (Kryptonesticus eremita), ki je nekoliko svetlejše barve. Temna sredinska proga na prednjem delu telesa kletnega pajka poteka po celotni dolžini, pri bledem jamskem pajku pa se v drugi polovici oži ali je sploh ni več. Zanesljivo vrsti razlikujemo le s pregledom genitalij ali z DNK črtnimi kodami.   Zakaj je bil kletni pajek izbran za evropskega pajka leta? Izvolitev je sledila poizvedbi nemškega združenja raziskovalcev jam in krasa, ki jamsko žival leta izbira od leta 2009. Njegovi člani so imeli idejo – podobno kot leta 2012, ko je bil izbran jamski pajek Meta menardi – o združitvi jamske živali in pajka leta. Predlog je podprla "komisija pajkov" (84 arahnologov iz 27 evropskih držav). To je treba razumeti tudi kot jasen znak, da še vedno obstaja velika potreba po ukrepanju, zlasti v preučevanju podzemnih ekosistemov in vrst, ki se v njih pojavljajo, ter da je treba dobro sodelovanje med raziskovalci jam (speleologi) in raziskovalci pajkov (arahnologi) še razširiti.   Izbor pajka leta ni namenjen le predstavitvi »manj popularne« skupine živali in opozarjanju na ogrožene habitate – v tem primeru jame kot posebne, varovanja vredne habitate –, ampak hkrati znanstveniki upajo, da bodo pridobili podatke o njegovi trenutni porazdelitvi. S tem v mislih: naslednjič, ko obiščete jamo, imejte odprte oči in pomagajte dokumentirati to vrsto s svojim odkritjem in/ali fotografijo.   Izbor pajka leta koordinira Prirodoslovni muzej Dunaj, v sodelovanju z društvom Arachnologische Gesellschaft (AraGes) in Evropskim arahnološkim društvom (ESA).   Christoph Hörweg, prevedel Matjaž Gregorič