Merimanga Europiane e vitit 2013

Atypus affinis Eichwald, 1830 Atypus affinis Eichwald, 1830 është ndoshta merimanga më e zakonshme megalomorfe europiane e cila i përket familjes Atypidae. Këto janë të vetmet përfaqësuese të Europës qendrore, të cilat ngjajnë me tarantulat, pasi karakterizohen nga forma dhe pozicioni i kelicerave të vendosura gjithmonë përpara dhe paralele. Anglosaksonët i përkufizojnë Atypidae si “purse web-spider” (merimangat që ndërtojnë rrjetë në formë çante) në varësi të aparatit të veçantë që merimangat e kësaj familjeje përdorin për kapjen e presë. Në mbarë botën njihen vetëm tre gjini të familjes Atypidae dhe një total prej 49 lloje, nga të cilat tre lloje janë të pranishme në Europë (nga më e madhja tek më e vogla: Atypus muralis, Atypus piceus dhe Atypus affinis), për të cilat anglosaksonët kanë tre emra të zakonshëm në varësi të veçantive të tyre (përkatësisht: wall purse-web spider, pitch-black purse-web spider dhe common purse-web spider). Shpërndarja e tyre në Europë është e ndryshme. Kështu, në Gjermani Atypus affinis është më e zakonshme, ndërkohë që në Austri ajo është lloji më i rrallë nga të tre llojet e sipër përmendura. A. affinis është një lloj i ri për Shqipërinë, ku sipas studimeve të doktoraturës së B.Vrenozi ky lloj njihet vetëm në rrethin e Tiranës. Në pjesën më të madhe të vendeve europiane ku ato ndodhen, A. affinis ndodhet në Listën e Kuqe, në kategorinë “lloje në rrezik zhdukje” ose “lloje ekstremisht në rrezik zhdukje”. Atypus affinis është e kufizuar vetëm në zonat kserotermike, të thata, të ngrohta dhe me diell. Ndër habitatet e preferuara për këtë lloj përmendim pyjet e pishës, në shpatet e ekspozuara me drejtimin jugor si dhe në livadhet e thata. Në ndryshim nga llojet e tjera, A. affinis priret të ndodhet në ultësira dhe zona kodrinore të ulëta deri në 600m dhe kryesisht është e shpërndarë në pjesët perëndimore dhe veriore të Europës qendrore. Gjatësia e trupit të mashkullit (duke përjashtuar pjesët e gojës) është 7–10 mm, ndërsa për femrën 10–15 mm. Ngjyrimi tek meshkujt është më shumë i zi pis, tek femrat është kafe e errët, ndërsa të vegjlit kanë kryesisht ngjyra më të zbehta. Sternumi është qartësisht i ndritshëm. Spineretat e gjata posteriore janë të ndara në tre segmente (një tipar që shërben për të dalluar A. affinis nga dy llojet e tjera). A. piceus ka një gjysmë unazë të papigmentuar në segmentin e fundit (që e bën të duket sikur ka 3½), ndërkohë që A. muralis ka katër spinereta të segmentuara. Gjithashtu edhe A. affinis ka një zonë të papigmentuar të pjesës më të jashtme të majës së patellës të çiftit të parë të këmbëve. Të gjithë llojet e gjinisë Atypus jetojnë në tuba nëntokësor rreth 10–30 cm të gjatë, të cilët ato i kanë gërmuar me anë të kelicerave të fuqishme dhe i kanë mbushur me mëndafsh. Mbi sipërfaqe kjo rrjetë formon “tub gjuajtës” rreth 1 cm të gjerë dhe 10 cm të gjatë, i cili del nga toka dhe është i maskuar me thërrmija toke nga mjedisi përreth. Merimanga pozicionohet në brendësi të tubit dhe pret për insektet endacake tokësore të ecin mbi pjesën e jashtme të tubit gjuajtës. Në momentin e duhur, merimanga e kafshon me shpejtësi prenë nëpërmjet tubit gjuajtës, dhe më pas e tërheq në brendësi, ku do të konsumohet. Brenda një kohe të shkurtër, pjesa e vogël e rrjetës së dëmtuar do të riparohet me saktësinë më të madhe. Preja e preferuar e merimangave të gjinisë Atypus përfshin në përgjithësi milingonat dhe koleopterët, por në shumë raste edhe shumëkëmbëshit. Gjatë sezonit të çiftëzimit (nga Shtatori në Nëntor) gjenden shpesh meshkujt të cilët enden në mënyrë aktive në sipërfaqen e tokës. Në ndryshim nga ky lloj, A. piceus ka aktivitet më të lartë veçanërisht nga Maji në Korrik. Meshkujt e A. affinis shkojnë në kërkim të femrave duke shkaktuar vibracione në tubin gjuajtës të partneres. Menjëherë sapo i tërheq vëmendjen femrës, meshkujt futen në tub dhe çiftëzohen në pjesën më të thellët të strehës nëntokësore. Vezët vendosen në pjesën e zgjeruar të tubit nëntokësor në brendësi të një thesi me vezë “kokoni”. Në vjeshtë dalin të vegjlit (deri në 100 individë), të cilët qëndrojnë në tubin e nënës pa u ushqyer, deri në pranverë. Me ngritjen e temperaturës (Mars - Prill), të vegjlit e braktisin tubin dhe shpërndahen jashtë nëpërmjet “ballooning” (duke lëshuar një fill mëndafshi i cili e lejon të transportohet me anë të erës). Në ndryshim nga shumë merimanga të tjera të Europës qendrore, këto gjallesa mund të jetojnë një jetë të gjatë deri në 8–10 vite. Nëse, gjatë një shëtitje në vjeshtë, do tju ndodhë të rastisni një merimangë mashkull të gjinisë Atypus në kërkim të një femre, atëherë ju do të keni një mundësi perfekte për të parë Merimagën e Vitit 2013. Ose ndoshta ju mund të shikoni një tub të çuditshëm prej mëndafshi të maskuar shumë mirë. Në secilin rast:”Ia vlen të përgjosh merimangën Atypus affinis, e cila sigurisht që nuk do tju shkaktojë ju as dëmtim dhe as frikë.” Christoph Hörweg & Blerina Vrenozi

Contact Albania

Dr. Blerina Vrenozi, Qendra Kërkimore e Florës dhe Faunës, Fakulteti i Shkencave të Natyrës, Tirana, Albania e-mail: blerina.vrenozifshn.edu.al, Mob: (+355) 069 25 01331

L'araignée européenne de l'année 2013

L'araignée "mineuse" commune (ou mygale commune) – Atypus affinis Eichwald, 1830 Les araignées "mineuses" (famille des Atypidae) sont les seules mygales sensu stricto vivant en Europe Centrale. Elles sont facilement identifiables à leurs chélicères (crochets venimeux) parallèles dirigés vers l'avant. La famille des araignées "mineuses" compte 49 espèces de part le monde. Trois espèces vivent en Europe Centrale, dont deux sont présentes en Belgique : l'araignée mineuse calcicole (Atypus piceus) et l'araignée mineuse commune -également appelée la mygale commune- (Atypus affinis). En Belgique, Atypus affinis est plus commune qu'A. piceus alors qu'en Autriche, c'est l'espèce qui se montre la plus rare des trois... Dans tous les pays où ces trois mygales apparaissent, ces espèces sont reprises dans une liste rouge sous le statut «menacé» ou «fortement menacé». En Belgique, on retrouve Atypus affinis parmi les quatre espèces d'araignées légalement protégées en Flandre, ce qui n'est pas la cas ni en Région bruxelloise ni en Wallonie. La mygale commune se trouve dans les régions plutôt sèches et chaudes où elle apprécie surtout les terrains sablonneux et ensoleillés. Les bois de résineux, les pelouses sèches lui conviennent particulièrement mais elle peut être également présente dans des biotopes plus atypiques tels les jardins et les bois de feuillus. Au contraire des autres espèces, la mygale commune se trouve en plaine jusqu'à 600 m d'altitude et son aire de distribution occupe l'ouest et le nord de l'Europe Centrale. La longueur du corps (pattes et chélicères non compris) varie de 7 à 10 mm chez le mâle et de 10 à 15 mm chez la femelle. La coloration est noirâtre chez les mâles, brun foncé chez la femelle, les juvéniles présentant une coloration plus claire. La mygale commune Atypus affinis se distingue difficilement (à vue) d'Atypus piceus. Le critère d'identification principal se situe au niveau des longues filières postérieures (d'où sort la soie fabriquée par des glandes spéciales situées dans l'abdomen) qui sont tri-segmentées chez A. affinis. Ces mygales ont une manière unique de capturer leurs proies. Leurs toiles sont appelées vulgairement "chaussettes" et présentent grosso modo deux parties: une partie aérienne formée d'un tube de soie, d'environ 10 cm et camouflé par un recouvrement de débris végétaux et de terre et une partie souterraine, également formée d'un tube de soie de 10 à 30 cm, ce terrier étant creusé par l'araignée. Lorsqu'une proie, -un insecte par exemple- circule sur la partie aérienne du tube, l'araignée remonte à toute allure et plante ses crochets venimeux dans la proie à travers la soie du tube, l'entraînant à l'intérieur de sa toile. Plus tard, l'araignée viendra «réparer» cette déchirure faite dans son piège. Les proies favorites de cette espèce sont des fourmis, des scarabées et même des mille-pattes…. Durant la saison des amours, en automne, (de septembre à novembre) vous pourrez observer les mâles circulant, très actifs, à la recherche d'une femelle. Une fois la retraite d'une femelle repérée, le mâle signale sa présence en «tapotant» sur la partie aérienne du tube à l'intérieur duquel se trouve la femelle prête à s'accoupler. L'accouplement ainsi que la ponte des œufs auront lieu dans la partie souterraine du tube. Les œufs -jusqu'à une centaine- éclosent en automne, les jeunes araignées restant avec leur mère jusqu'au printemps suivant où ils sortiront du tube et se disperseront à l'aide des courants aériens chauds. A contrario de la plupart des autres espèces d'araignées européennes, les mygales peuvent vivre de 8 à 10 ans. L'araignée européenne de l'année 2013 est remarquable à observer! Peut-être aurez-vous l'occasion lors d'une balade de croiser un mâle errant et un œil exercé pourra découvrir au niveau du sol la «chaussette» (la partie aérienne de son tube de soie) remarquablement camouflée. L'observation de cette araignée peu banale -dont vous ne risquez absolument rien- vous fascinera à coup sûr! Christoph Hörweg, Robert Kekenbosch & Brigitte Segers

Европейски паяк на 2013 година Обикновеният паяк в кисия – Atypus affinis Eichwald, 1830 Обикновеният паяк в кисия Atypus affinis Eichwald, 1830 принадлежи към семейството на паяците, които изграждат кисио-подобна паяжина (Atypidae). Това са единствените Европейски тарантуло-подобни паяци (Mygalomorphae); група характеризираща се с успоредни, издадени напред по оста на тялото хелицери (i.e. orthognath). Семейство Atypidae обхваща 3 рода с общо 49 вида. Добре представени в Европа са 3 вида – от най-малкия до най-едрия – стенния паяк в кисия Atypus muralis, катранено-черния паяк в кисия - Atypus piceus и обикновения паяк в кисия Atypus affinis; последният е най-широко разпространен в Западна Европа. Разпространението им в отделните държави е различно. В Германия най-чест е обикновеният паяк в кисия, докато в Австрия той е най-редкият от трите вида. В България най-добре представен е катранено- черният паяк в кисия, обикновеният паяк в кисия е редък, а стенният паяк в кисия не е установен. Паяците от род Atypus присъстват в Червените Списъци на повечето от страните, поставяни най-често в категориите, застрашен или критично-застрашен. Паяците в кисия се срещат главно в ксеротермни територии, обитаващи най-вече сухи, песъкливи и слънчеви/топли местообитания. Предпочитат иглолистни гори, с южно изложение, както и сухи ливади. За разлика от другите видове, Atypus affinis предпочита низините и ниски хълмове (до 600 m), срещащ се най-често в западните и северни части на (централна) Европа. Дължината на тялото при мъжкия (без хелицерите) е 7–10 mm, а при женската 10–15 mm. Оцветяването при мъжкия е почти черно, при женската тъмно кафяво, а малките паячета са бледи на цвят. Стернумът може да бъде по-светъл. Дългите паяжинни брадавички са разделени на 3 сегмента. Това е една от характеристиките, които отделят A. affinis от останалите два вида. Катранено-черният паяк в кисия има един непигментиран участък на терминалния сегмент и така се получават 3½ сегмента – докато стенният паяк в кисия има четри-сегментни паяжинни брадавички. Освен това, Atypus affinis има и един непигментиран участък върху външната страна на 1та патела. Животните живеят в подземни тръби с дължина около 10–30 cm, които издълбават сами и облицоват с паяжинна тъкан. На повърхността паяжината оформя ловна тръба, широка около 1 cm и дълга около 10 cm., замаскирани с малки земни бучици и нападли борови иглички. Паякът стои вътре в тръбата и чака някое насекомо да се появи в близост до ловния капан. Жертвата бива ухапана през стената на тръбата и след това завлечена във вътрешността на гнездото. Получените щети се възстановяват по-късно. Обичайните жертви включват, мравки, бръмбари, и дори стоножки. Мъжкият може да бъде намерен по време на свадбения му период, Септември до Ноември. При A. piceus, този период се ограничава в месеците Май - Юли. Мъжкият на A. affinis; търси своята партньорка и когато намери ловната тръба започва да вибрира, преди да влезе вътре и извърши копулацията. Яйцата поставени в пашкул, също намират място в тръбата. Паячетата се излюпват през есента, но остават в пашкула през зимата, без да се хранят. Те напускат гнездото през първите топли дни на Март и се разселват чрез „балониране“. За разлика от повечето паяци в Европа, паяците в кисия живеят от 8 до 10 години. Ако, при вашите есенни разходки срещнете мъжки паяк в кисия, марширувайки забързано в търсене на неговата невеста, вие сте имали възможността да видите тазгодишния Паяк на Годината. Освен това, може да забележите и неговата много добре замаскирана паяжинна ловна тръба. Все пак си заслужава „да хвърлиш поглед на обикновения паяк в кисия, разбира се, без да го нараните или уплашите.” Christoph Hörweg & Christo Deltshev

Evropský pavouk roku 2013

Sklípkánek hnědý – Atypus affinis Eichwald, 1830 V letošním roce se pavoukem roku stal zástupce sklípkánků (čeleď Atypidae). Konkrétně byl zvolen sklípkánek hnědý, Atypus affinis Eichwald, 1830. Sklípkánci jsou našimi jedinými zástupci převážně tropické skupiny sklípkanů (infrařád Mygalomorphae). Čeleď Atypidae zahrnuje 49 druhů řazených do 3 rodů, převážně afrického rodu Calommata mírně přesahujícího na Blízký Východ, amerického rodu Sphodros a i v Evropě zastoupeného rodu Atypus. Sklípkánci jsou velcí, většinou tmavě (hnědě či černě) zbarvení pavouci bez kresby. Dospělí jedinci, především samci, bývají tmavší než mláďata. Sklípkánci se vyznačují mohutnými chelicerami rovnoběžně směřujícími dopředu, s extrémně dlouhými drápky. Tělo sklípkánků je dobře uzpůsobeno k pohybu v noře, je válcovité s krátkýma robusníma nohama. Samcům, kteří se po dospění vydávají hledat samice, se však nohy při posledním svlékání nápadně prodlouží. Hloubí si jednoduché nory, nadzemní, lapací část doupěte je u rodu Calommata kruhové políčko zapuštěné do země, u rodu Sphodros vertikální trubice upnutá na kmen a u rodu Atypus horizontální trubice ležící na zemi. Centrem druhové diverzity rodu Atypus je jihovýchodní Asie, odkud je dosud známo 25 druhů. Kromě toho je tento rod zastoupen druhem A. snetsingeri Sarno, 1973 obývajícím východní pobřeží USA a třemi druhy vyskytujícími se v západním Palearktu, včetně našeho území. Sklípkánek hnědý se vyskytuje především v jihozápadní Evropě, hlavně na Pyrenejském poloostrově, ale jeho areál sahá přes střední Evropu až do Běloruska, Moldávie a na Ukrajinu. Tento druh sklípkánka expandoval také nejdále na sever, je znám z Anglie, Dánska či jižního Švédska. Možný je jeho výskyt i v severní Africe. Všechny naše tři druhy sklípkánků jsou si morfologicky velice podobné. Sklípkánek hnědý je průměrně náš nejmenší zástupce rodu. Zároveň je z našich druhů nejsvětlejší, okrový až hnědý. Nejspolehlivějším rozlišovacím znakem jsou však jeho trojčlenné (u sklípkánka pontického čtyřčlenné) zadní postranní bradavky, jejichž koncový článek je jen 1,5krát delší než předposlední (u sklípkánka černého je 2x delší). Žijí v jednoduchých poměrně hlubokých vertikálních norách, které si hloubí pomocí mohutných bazálních článků chelicer. Hloubka nor závisí na hloubce substrátu. U dospělých jedinců nebývají nory mělčí než deset centimetrů, ve spraši mohou být až jeden metr hluboké. Nory pavouci vystýlají hustou pavučinou, která pokračuje na povrchu půdy v podobě uzavřené trubice. U dospělých jedinců se délka trubic většinou pohybuje od 10 do 20 cm. Trubice jsou položeny vodorovně, jen vzácně vyčnívají kolmo k povrchu přichyceny ke skále nebo k bázi rostlin. Průměr trubice odpovídá velikosti zvířete. Její vnější povrch je maskován částečkami půdy a kousky rostlin. Přítomnost nory sklípkánka je často prozrazena hromádkou čerstvě vykopané hlíny vyhrnuté z konce trubice. Doupata sklípkánkům slouží nejen jako ochrana před nepříznivými klimatickými podmínkami, ale poskytují jim účinný úkryt před útoky přirozených nepřátel, především hrabalek. U nás se na lov sklípkánků specializují vzácné hrabalky Aporus pollux (Kohl, 1888) a A. unicolor (Spinola, 1808). Horizontální část trubice pak slouží k lovu kořisti. Když sklípkánek zaregistruje živočicha pohybujícího se po nadzemní části jeho doupěte, vyběhne k němu, zasekne drápky chelicer přes stěnu trubice do nebo okolo těla kořisti a přimáčkne ji do poddajné pavučiny. Tento způsob lovu vedl u sklípkánků k nápadnému prodloužení drápků chelicer. Pavouk pak pavučinu proděraví a vtáhne kořist do nory. Dříve, než začne kořist konzumovat, vrátí se k díře a vyspraví ji. Sklípkánci nejsou v potravě nijak vybíraví, konzumují vše, co mohou takovýmto způsobem ulovit, především mnohonožky, stínky, brouky (hlavně střevlíky), ale i plže, žížaly, cvrčky, škvory, šváby, včely, mravence či mouchy. Zbytky kořisti vynáší pavouk ven nebo je ukládá na dně své nory. Stejným způsobem odklízí po svlékání i své exuvie. Výkaly vystřikuje na konci nadzemní části trubice ven z nory. Po dospění opouštějí samci své nory a v noci pátrají po norách samic. Svoje námluvy zahájí rytmickým ťukáním na lapací trubici samice. K samotnému mnohahodinovému páření dochází v noře samice. Dospělé samce sklípkánka hnědého lze na povrchu zastihnout na jaře a na podzim (samci ostatních dvou našich druhů jsou pohlavně aktivní v létě). Podzimní samci se páří s čerstvě dospělými samicemi, kdežto jarní samci se páří se staršími samicemi, které na podzim vychovávaly mláďata z předešlého páření. Zatímco samci hynou krátce po kopulaci, samice se mohou dožít 8–10 let. Sklípkánci se tak dožívají výrazně delšího věku než ostatní středoevropští pavouci. Výjimečným jevem ve středoevropské arachnofauně souvisejícím s délkou života je také svlékání pohlavně dospělých samic sklípkánků. Vajíčka kladou v létě. U sklípkánka hnědého kladou na jaře oplozené samice vajíčka záhy po kopulaci, na podzim oplozené samice až v létě následujícího roku. Kokon s 40–170 vajíčky zavěšují v podzemní části doupěte. Mláďata přezimují v mateřské noře a v prvních teplých jarních dnech ji opouštějí. Někteří jedinci se pouze rozlézají do okolí. Jiní si na vrcholcích vegetace vytvoří vodorovnou plachetkovitou pavučinu, z jejíchž okrajů se spouštějí na vlákně, dokud je vítr i s vláknem neodtrhne a neodvane. Sklípkánek hnědý má ve srovnání s ostatními našimi druhy nejlehčí mláďata, což je pro schopnost šířit se pomocí větru příznivé. Po nalezení vhodného místa si vytvoří vlastní noru, kterou zpravidla už nikdy, s výjimkou dospělých samců, neopustí. Pouze jí, jak rostou, rozšiřují a prohlubují. Za 3 až 4 roky dospějí. Všechny tři druhy sklípkánků se u nás vyskytují v poměrně teplých a relativně suchých oblastech, v nadmořské výšce nepřesahující 700 m. Obývají sluncem silně vyhřívané svahy orientované k jihu až jihozápadu s poměrně mělkou kamenitou půdou, na kterých hornina místy vystupuje až k povrchu. Mocnost půdy však musí být dostačující pro vytvoření relativně hluboké nory. Proto sklípkánci osidlují v rámci skalnatých lokalit pouze místa s hlubší půdou. klípkánek hnědý je u nás nejhojnějším zástupcem rodu. Vyskytuje se v oblastech s členitým reliéfem s výchozy hornin. Na mikroklimaticky vhodných stanovištích je schopen přežívat i v chladnějších a vlhčích částech naší republiky, horským oblastem se však vyhýbá. Nejčastější je na skalnatých svazích v údolích řek a přilehlých postranních údolí, někdy i v údolích větších potoků. Vhodná stanoviště mu však poskytují i temena a římsy pískovcových skal ve skalních městech, krasové oblasti a svahy kopců. Vyskytuje se jak na minerálně bohatých tak i chudých půdách. Je schopen osidlovat i kapsy s půdou na vysloveně skalnatých stanovištích. Jeho stanoviště však musí být částečně chráněna stromy či keříky proti mikroklimatickým extrémům. Nejčastěji se vyskytuje v prořídlých zakrslých suchých acidofilních doubravách nebo reliktních borech. Chudému bylinnému patru zde často dominuje vřes nebo kostřava ovčí. Horizontální část jeho doupěte je většinou skryta pod vegetací, stařinou, opadem, obvykle dubovým nebo borovým, větvemi či kameny, velice často lze doupata tohoto druhu nalézt v keřících vřesu (u s. černého a u s. pontického leží trubice většinou volně na povrchu půdy). Sklípkánci se vyskytují pouze na stanovištích s dlouhou kontinuitou. Nikdy nebyli zaznamenáni na druhotném nebo pravidelně narušovaném stanovišti. Příčinou je zřejmě jejich špatná migrační schopnost a dlouhý životní cyklus. Na povrchu jsou tito živočichové značně nemotorní, neboť jejich končetiny jsou přizpůsobeny pouze k pohybu v úzké noře. Proto se na větší vzdálenosti mohou šířit jen pasivně pomocí větru. A to jen mláďata po opuštění mateřské nory. Navíc potřebují k dosažení pohlavní dospělosti 3–4 roky, rozmnožovat se tedy mohou opět pouze na místech s dlouhodobě stabilními podmínkami. Díky svým vysokým nárokům na stabilitu stanoviště spolehlivě indikují zachovalé xerotermní biotopy. Proto jsou všichni naši sklípkánci na červeném seznamu. Sklípkánek hnědý zatím v nejnižší kategorii, protože jeho stanoviště nejsou ohrožena zarůstáním dřevinami tolik jako stanoviště ostatních našich druhů. Díky životu v celoročně relativně snadno dohledatelných doupatech se jedná o ideální modelové druhy pro monitoring dopadů ochranářských zásahů v chráněných územích s xerotermními společenstvy na ohrožené bezobratlé živočichy. Při návštěvě suchých osluněných kamenitých strání s řídkou stromovou vegetací se tedy letos pozorně podívejte pod padlé kmeny, kameny, keříky vřesu či trsy trav, dost možná narazíte na lapací trubice sklípkánka hnědého. A po čtvrthodině opatrného kopání se vám z trubice vybatolí jeden z nejskrytěji žijících a nejpozoruhodnějších pavouků naší fauny. Údaje o pozorování posílejte na e-mailovou adresu rezac(a)vurv.cz. Údaj by měl obsahovat GPS souřadnice lokality, typ stanoviště, počet pozorovaných jedinců (trubic), datum pozorování a vaše jméno. Pozorování by mělo být doloženo jedincem (nejlépe v lihu), nebo fotografií. Milan Řezáč

Zbytek Czechia

Dr. Milan Řezáč, oddělení entomologie, Výzkumný ústav rostlinné výroby, v.v.i., Drnovská 507, 161 06 Praha 6 – Ruzyně, Česko rezac(a)vurv.cz

Europäische Spinne des Jahres 2013

Die Gemeine Tapezierspinne – Atypus affinis Eichwald, 1830 Die Gemeine Tapezierspinne Atypus affinis Eichwald, 1830 gehört zur Familie der Tapezierspinnen (Atypidae). Diese sind die einzigen Vertreter in Mittel-, Nord- und Westeuropa, die den Vogelspinnenartigen (Mygalomorphae) angehören, charakterisiert durch die waagrecht nach vorne stehenden (orthognathen) Giftklauen. Weltweit gibt es innerhalb der Familie Atypidae drei Gattungen mit insgesamt 49 Arten. Die drei (mittel-)europäischen Atypus-Arten sind, geordnet nach abnehmender Körpergröße, die Mauer-Tapezierspinne Atypus muralis, die Pechschwarze Tapezierspinne Atypus piceus und die Gemeine Tapezierspinne Atypus affinis, die in Westeuropa am häufigsten anzutreffen ist. Die Verbreitung in den einzelnen Ländern ist aber unterschiedlich: in Deutschland ist die Gemeine Tapezierspinne die häufigste, in Österreich z.B. sogar die seltenste der 3 Arten. Die Tapezierspinnen sind auch auf den Roten Listen einzelner Länder bzw. Bundesländer zu finden; dort werden sie in der Vorwarnstufe, oder als gefährdet bzw. stark gefährdet eingestuft. Die Tapezierspinnen sind auf xerotherme Gebiete beschränkt, kommen also in trockenen sandigen und sonnigen-wärmebegünstigten Standorten vor. Als Lebensräume werden Kiefernwälder, trockene Hänge – oft südexponiert – aber auch magere Wiesen bevorzugt. Atypus affinis kommt im Vergleich zu den anderen Arten mehr im Flachland und in niedrigen Berglagen (bis 600m) vor. Der Verbreitungsschwerpunkt liegt im westlichen und nördlichen (Mittel-)Europa. Die Körperlänge des Männchens (ohne Cheliceren) beträgt 7-10 mm, die des Weibchens 10-15 mm. Die Färbung ist beim Männchen meist tiefschwarz, Weibchen sind dunkelbraun und Jungtiere oft auffallend hell gefärbt. Das Sternum kann eindeutig heller sein. Die langen hinteren Spinnwarzen sind dreigliedrig. Dieses Merkmal dient neben andern auch zur Unterscheidung von den anderen beiden Arten, die Pechschwarze Tapezierspinne hat am Endglied der hinteren Spinnwarzen einen unpigmentierten Halbring (dadurch erscheint sie 3½ gliedrig) und die Mauer-Tapezierspinne hat viergliedrige Spinnwarzen. Auch hat A. affinis eine pigmentfreie Stelle apikal-außen an der Patella des ersten Vorderbeines. Die Tiere leben in unterirdischen Röhren von 10-30 cm Länge, die sie selbst graben und innen mit Spinnseide austapezieren. Oberirdisch bildet dieses Gespinst einen ca. 1 cm dicken und 10 cm langen "Fangschlauch", der mit Erdpartikel aus der Umgebung getarnt wird. Die Spinne sitzt im Inneren der Röhre und lauert auf Insekten, die über den Fangschlauch laufen. Die Beute wird von unten durch die Schlauchwand hindurch gebissen und hereingezogen; der entstandene Riss wird dann später wieder verschlossen. Als Nahrung kommen Ameisen, Käfer, sowie Tausendfüßer in Frage. Speziell zur Paarungszeit im Spätherbst kann man die Männchen außerhalb ihrer Fangschläuche entdecken. Diese haben ihre Hauptaktivität in den Monaten September bis November. Auch das ist ein Unterschied zu A. piceus, wo die Hauptaktivitätszeit außerhalb der Röhren auf Mai bis Juli beschränkt ist. Denn dann laufen die Männchen von A. affinis auf der Suche nach einer Partnerin am Boden umher, betrillern zunächst deren Fangschlauch und paaren sich im unteren Teil des Schlauches. Später findet hier auch die Eiablage statt. Die Eier werden in einen Kokon im unteren, leicht erweiterten Teil der Wohnröhre aufgehängt. Die im Herbst schlüpfenden Jungspinnen bleiben, ohne Nahrung aufzunehmen, den Winter hindurch im mütterlichen Gespinst und verlassen dieses erst in den ersten wärmeren Tagen (Anfang/Mitte März) und verteilen sich via "ballooning" – also mittels eines Fadenfloßes durch die Luft. Mitunter konnten bis zu 100 Jungspinnen in einem Fangschlauch gefunden werden. Im Gegensatz zu den meisten anderen mitteleuropäischen Spinnen können die Tiere ein hohes Alter, nämlich 8-10 Jahre erreichen. Auf einer Herbstwanderung bietet sich vermutlich die günstigste Gelegenheit, der diesjährigen Spinne des Jahres zu begegnen, wenn die Männchen auf Partnersuche umherstreifen. Oder man entdeckt den gut getarnten Gespinstschlauch. Wie dem auch sei, in beiden Fällen gilt: "Es lohnt sich Ausschau zu halten nach der Gemeinen Tapezierspinne"! Christoph Hörweg

Kontakt Österreich und Deutschland

Mag. Christoph Hörweg, Naturhistorisches Museum Wien, 3. Zoologische Abteilung, Burgring 7, A-1010 Wien, Österreich e-mail: christoph.hoerwegnhm-wien.ac.at

Årets edderkop i Europa 2013

Fugleedderkoppen – Atypus affinis Eichwald, 1830 I Danmark lever en enkelt art af fugleedderkopperne (Mygalomorphae). På latin hedder den Atypus affinis, på dansk bliver den kaldt nordlig fugleedderkop eller tapetsér-edderkoppen. Det første navn hentyder til at det er den nordligst forekommende af alle fugleedderkoppearter i Europa. Det andet navn henviser til at dyret forer sin underjordiske gang med et silketapet. Denne type spind findes hos alle arterne i familien, som derfor kaldes tapetsér-edderkopper (familie Atypidae). Der findes flere andre familier af fugleedderkopper, hvoraf nogle også forekommer i Sydeuropa, men Atypidae er den eneste som når nord for Alperne (3 arter af Atypus). Vor danske art (A. affinis) har nordgrænsen for sin udbredelse i Danmark (nordligste fund er ved Hadsund). Fugleedderkopperne adskiller sig fra andre edderkopper ved at kæberne (chelicererne) er fremadrettede og giftkrogene bevæges parallelt med dyrets længdeakse (kaldes orthognathe chelicerer). I Danmark findes fugleedderkoppen over store dele af landet: Østjylland, Fyn, Sjælland, Møn og Bornholm (se udbredelseskort på www.fugleognatur.dk). Den mangler tilsyneladende helt i Vestjylland, Thy og Vendsyssel. Verden over findes tre slægter af familien Atypidae med i alt 49 arter. De tre mellemeuropæiske arter er (stigende i størrelse): Atypus muralis, Atypus piceus og Atypus affinis. Sidstnævnte er næsten overalt i Europa den almindeligste art og hos os den eneste. Kun i Østrig synes den at være mindre hyppig end de øvrige. Alle arterne er rødlistede i de fleste europæiske lande som mere eller mindre truede. I Danmark er den kategoriseret som ”næsten truet” (NT). Dette kan begrundes med at den fortsat findes på et ganske stort antal lokaliteter, men på mange af disse er den truet af tilgroning. På grund af dyrets ringe spredningsevne er lokaliteterne indbyrdes isolerede, så hvis en bestand et sted uddør, vil der ikke blive genetableret en ny, selv hvis forholdene skulle være i orden. Fugleedderkoppen forekommer i solåbne, varme (xerotherme) biotoper, dvs tørre, sandede steder, helst på sydvendte skråninger. I Danmark er den temmelig udbredt på hedebakker i Midt- og Østjylland (Søhøjlandet) samt Bornholm, samt spredt på kystskrænter i Jylland og på øerne (Helgenæs, Samsø, Røsnæs, Møn m. fl.). Længere sydpå kan den også findes i åbne skove. De forekommer kun i lavlandet (op til 600 m.o.h.). Kropslængden (fraregnet de meget store kæber) hos hannerne er 7-10 mm og hos hunnerne 10-15 mm. Hannernes farve er for det meste dybt sort, mens hunnerne er mørkebrune og ungerne endnu lysere. De lange bageste spindevorter er delt i 3 led. Man kan kende A. affinis fra de øvrige arter på disse spindevorter, idet A. muralis har 4-leddede spindevorter, mens A. piceus har en ufarvet ring på det yderste led som får det til at se ud som om den også har 4 led. Dyrene lever i 10-30 cm lange underjordiske rør, som de selv graver og beklæder med silke. Røret fortsætter over jorden i et ca. 10 cm langt og 1 cm bredt cigar-lignende rør, som er lukket i enden. Dette overjordiske fangst-rør er kamoufleret med jordpartikler og planterester fra omgivelserne, hvilket kan gøre det meget vanskeligt at finde. Edderkoppen lever inden i det helt lukkede rør og venter på at insekter skal vandre over den overjordiske del. De fanges ved at edderkoppen bider dem gennem silkerøret med sine meget lange giftkløer og trækker dem ind til sig i røret. Dette repareres herefter. Bytterne udgøres typisk af biller, myrer, bænkebidere, skolopendre og evt tusindben. Hannerne kan ses i parringssæsonen som ligger i det sene efterår (september – november). Hos A. piceus ligger parringstiden derimod i foråret (maj – juni). De løber da rundt på jordoverfladen for at finde hunnernes spind. Parringen foregår under jorden i hunnens rede, hvor hun også efterfølgende lægger sine æg, som spindes ind i en silkekokon. Ungerne klækker af æggene i efteråret, men bliver i reden vinteren over. På varme dage i marts-april spreder de sig ved ”flyvende sommer”, men når dog ikke ret langt væk. De er flere år om at blive voksne og lever alt i alt i 8-10 år. Hunnernes spind kan findes gennem hele sæsonen, mens hannerne som nævnt kan ses på overfladen i det sene efterår. Det skal indrømmes at det ikke er nemt at komme til at se årets europæiske edderkop, fugleedderkoppen, men er man ihærdig og har heldet med sig, er det en oplevelse ud over det sædvanlige. Emil Nielsen skriver i sin bog ”De danske edderkoppers biologi” fra 1928 at ”det må glæde enhver ven af den danske fauna, at edderkopper med en så egenartet levemåde hos os finder deres nordgrænse og er repræsenteret ved en art” og slutter sin beskrivelse med ordene: ”et lille dyrs livshistorie kan vanskeligt være mere interessant”. Så der er al mulig grund til at opsøge den og studere den nærmere. Heldigvis kan den fortsat findes på mange lokaliteter i landet. Hold øjnene åbne næste gang du besøger en hule: grotteedderkoppen kan være i nærheden! Christoph Hörweg och Søren Toft

Kontakt Danmark

Søren Toft, Institut for Bioscience, Aarhus Universitet, Ny Munkegade 116, DK-8000 Aarhus C. e-mail: soeren.toftbiology.au.dk

Araña Europea del Año 2013

Atypus affinis Eichwald, 1830 Atypus affinis Eichwald, 1830 pertenece a la familia Atypidae. En Centroeuropa son las únicas representantes de las arañas tipo "tarántula" (Mygalomorphae), caracterizadas por tener sus piezas bucales paralelas y proyectadas hacia adelante (o sea, ortognatas). En la península Ibérica, no obstante, la diversidad de Mygalomorphae es relativamente alta e incluye otras cinco familias (Ctenizidae, Cyrtaucheniidae, Hexathelidae, Nemesiidae y Theraphosidae). En todo el mundo existen solamente tres géneros dentro de la familia Atypidae, con un total de 49 especies. Las tres especies (centro)europeas son -de menor a mayor tamaño- Atypus muralis, Atypus piceus y Atypus affinis; ésta última es la más común en Europa occidental y la única de la familia presente en la península Ibérica. En otros países de Europa puede ser la más común de las tres especies de Aytpidae, como en Alemania, mientras que en Austria es la más rara. En muchos países europeos las Atypidae están incluidas en las listas rojas como amenazadas o muy amenazadas. En España no se encuentra incluida en ninguna lista de proteccion. En España, Atypus affinis se encuentra en la mitad septentrional. Se ha citado de 12 provincias, principalmente de la zona norte (La Coruña, Lugo, Asturias, Vizcaya, Guipúzcoa y Navarra), aunque también hay citas en zonas pirenáicas (Huesca) y mediterráneas (Baleares, Barcelona, Madrid, Salamanca y Zaragoza). En total, no llegan a 20 las citas existentes en España y sólo existen seis citas en Portugal.Se ha encontrado en bosques de robles, de alcornoques y de otros bosques mediterráneos, así como en aulagares y en pinares. Aunque en Centroeuropa se considera una araña de baja altitud, ausente por encima de los 600 m, en España sí supera esa cota altitudinal en el Sistema Central. La longitud del cuerpo del macho (excluidas las piezas bucales) es de 7-10 mm y de 10-11 mm en la hembra. El color de los machos es principalmente negro oscuro, mientras que las hembras son de color pardo oscuro y los juveniles de un color más pálido. El esterno puede ser patentemente más claro. Las largas hileras posteriores están divididas en tres segmentos. Este carácter sirve para diferenciar a A. affinis de las otras dos especies. Atypus affinis también tiene una región no pigmentada en el lado externo apical de la primera patela. Vive en tubos subterráneos de unos 10-30 cm de longitud, que cava ella misma y recubre con seda. Por encima del suelo, esta tela forma un "tubo de captura" de un cm de ancho y 10 de largo, camuflado con partículas de tierra de los alrededores. La araña se sienta dentro del tubo y espera a que los insectos caminen sobre la parte aérea del mismo. Las presas son mordidas desde abajo, a través del tubo, y arrastradas a su interior. Ello deja una abertura que es reparada posteriormente. De esta manera se suelen capturar hormigas, escarabajos e incluso ciempiés y milpiés. Los machos se pueden encontrar a menudo durante la estación de apareamiento a finales de otoño y son más activos de septiembre a noviembre. Los machos de A. affinis rastrean el terreno en busca de pareja, hacen vibrar el tubo de captura y se aparean en la parte inferior del nido. Aquí es donde se produce también la puesta de huevos. Los huevos se mantienen en un capullo subterráneo en una parte ligeramente ensanchada del nido. Las arañitas eclosionan en otoño y permanecen en el nido materno todo el invierno, sin alimentarse. Abandonan el nido durante los primeros días cálidos de marzo y se dispersan mediante aerodispersión. Puede haber hasta 100 arañitas en un nido. A diferencia de la mayoría de las arañas europeas, pueden vivir largo tiempo, hasta 8-10 años. En cualquier paseo otoñal, puedes cruzarte con un macho de A. affinis en busca de una hembra; es una ocasión perfecta para avistar la araña europea del año. Con más atención, puedes descubrir el camuflado tubo de captura. En cualquier caso, vale la pena detenerse a observar este peqeño migalomorfo, tan fascinante como inofensivo. Christoph Hörweg y Marcos Méndez

Contacto España

Dr. Marcos Méndez, Área de Biodiversidad y Conservación, Universidad Rey Juan Carlos, c/ Tulipán s/n., E-28933 Móstoles, Madrid, España Correo electrónico: marcos.mendezurjc.es

Eurooppalainen vuoden hämähäkki 2013

Verhoilijahämähäkki – Atypus affinis Eichwald, 1830 Verhoilijahämähäkki Atypus affinis Eichwald, 1830 kuuluu putkihämähäkkien heimoon (Atypidae). Tämä on ainoa Keski-Euroopan lintuhämähäkkimäinen (ryhmä Mygalomorphae) heimo; näitä luonnehtivat eteenpäin suuntautuvat suuosat, myrkkyleuat. Ryhmää kutsutaankin oikoleukahämähäkeiksi. Maailmanlaajuisesti heimossa Atypidae on kolme sukua ja yhteensä 49 lajia. Kolme (keski-) eurooppalaista lajia -- pienimmästä suurimpaan -- ovat Atypus muralis, A. piceus ja A. affinis. Viimeksi mainittu, verhoilijahämähäkki, on yleisin läntisessä Euroopassa. Suomessa näitä lajeja ei tavata lainkaan. Meitä lähimmät verhoilijahämähäkkilöydöt ovat eteläisimmästä Ruotsista, Skoonesta. Atypus-lajit ovat useimmissa esiintymismaissaan uhanalaisiksi arvioituja Punaisen kirjan lajeja. Verhoilijahämähäkin esiintyminen on rajoittunut lämpimiin elinympäristöihin, ja se on löydettävissä etenkin kuivilta, hiekkaisilta ja aurinkoisilta paikoilta. Mäntymetsät ja kuivat rinteet -- usein etelään viettävät -- ja myös ketomaiset niityt ovat suosittuja elinpaikkoja. Toisin kuin muut kaksi Atypus-lajia, verhoilijahämähäkki esiintyy tasankoalueilla ja matalilla kukkuloilla (600 m asti) ja sen päälevinneisyysaluetta ovat Keski-Euroopan länsi- ja pohjoisosat. Koirashämähäkin ruumiin pituus (suuosia lukuun ottamatta) on 7-10 mm ja naaraan 10-15 mm. Koiraat ovat väriltään yleensä mustia, naaraat ovat tummanruskeita ja nuoret yksilöt ovat usein selvästi vaaleampia väritykseltään. Pitkät kehruunystyt ovat kolmijaokkeiset. Kehruunystyjen väri ja rakenne auttavat erottamaan kolme Atypus-lajia toisistaan. Verhoilijahämähäkille on tyypillistä myös ensimmäisen jalkaparin polven (patella) kärkiosan ulkosivulla pigmenttiä vailla oleva alue. Laji elää maanalaisissa 10-30 cm pituisissa putkissa, jotka se kaivaa itse ja vuoraa seitillään. Tämä seitti muodostaan maan pinnalle noin 1 cm halkaisijaltaan olevan kymmenkunta senttimetriä pitkän "pyyntiputken", joka on naamioitu ympäristön maahiukkasilla. Hämähäkki on putkensa sisällä ja odottaa hyönteisten kävelevän putken maanpäällisen osan yli. Hämähäkki puree saalista alhaaltapäin seittiputken läpi ja vetää sitten sen sisään putkeen; syntynyt aukko korjataan myöhemmin. Tyypillistä saalista ovat muurahaiset, kovakuoriaiset ja jopa kaksois- ja juoksujalkaiset. Verhoilijahämähäkkikoiraita voi löytää parittelukauden aikana myöhäissyksyllä, ne ovat aktiivisimmillaan Keski-Euroopassa syyskuusta marraskuuhun. Tässä ne eroavat lähilajista A. piceus, jonka koiraiden aktiviteetti on rajoittunut alkukesään, toukokuusta heinäkuuhun. Verhoilijahämähäkin koiraat etsivät naaraita maan pinnalla liikkuen, värisyttäen löytämiään pyyntiputkia ja paritellen pesäputken alaosassa. Muninta tapahtuu myös siellä. Munat ovat munakotelossa, joka on pesäputken laajentumassa maan alla. Nuoret hämähäkit kuoriutuvat syksyllä ja jäävät, mitään syömättä, koko talveksi emonsa seittiputkeen. Ne jättävät putken kevään ensimmäisinä lämpiminä päivinä (Keski-Euroopassa maaliskuussa) ja levittäytyvät siimansa varassa tuulen mukana lentäen ("ballooning"). Jopa 100 nuorta hämähäkkiä voi löytää yhdestä munakotelosta. Toisin kuin useimmat eurooppalaiset hämähäkkilajit, verhoilijahämähäkit ovat pitkäikäisiä ja voivat elää jopa 8-10 vuotta. Tämä vuoden hämähäkki on mahdollista nähdä syksyisellä kävelyretkellä, jos kohtaa koiraan etsimässä kumppania tai jos löytää naamioidun seittiputken. Joka tapauksessa silloin on syytä katsella verhoilijahämähäkkiä, eikä siitä ole tarkkailijalle mitään harmia tai huolenaihetta. Valitettavasti Suomessa lajia ei pääse näkemään. Christoph Hörweg & Seppo Koponen

Yhteydenotot Suomi

Seppo Koponen, Eläinmuseo, Turun yliopisto, 20014 Turku e-mail: sepkopoutu.fi

L’araignée européenne de l’année 2013

L’araignée commune à toile tubulaire – Atypus affinis Eichwald, 1830 Atypus affinis Eichwald, 1830 est une espèce commune qui appartient à une famille d’araignées à toile tubulaire, les Atypidae. C’est la seule famille de mygales (Mygalomorphae) avec des représentants en Europe centrale; ce sous-ordre est caractérisé par ses chélicères parallèles dirigées vers l’avant (position orthognathe). Trois genres appartenant à la famille des Atypidae sont présents dans le monde entier, renfermant 49 espèces. Les trois espèces européennes sont – de la plus petite à la plus grande - Atypus muralis, Atypus piceus et Atypus affinis, cette dernière étant la plus commune en Europe de l’ouest. Leur distribution dans les différents pays est cependant variable. En France ou en Allemagne, Atypus affinis est plus fréquente alors qu’en Autriche, cette espèce est plus rare. Elle est d’ailleurs inscrite en Liste Rouge dans la plupart des pays (pas en France) ou états dans lesquels elle est présente, où elle est considérée comme menacée voire gravement menacée. Cette mygale est limitée aux régions xérothermiques et se rencontre donc principalement dans des milieux secs, sablonneux, chauds et ensoleillés. Des pinèdes, des surplombs secs – souvent orientés vers le sud – ainsi que des prairies sont préférées. Contrairement aux autres espèces, Atypus affinis tend à fréquenter les plaines et les collines de basse altitude (jusqu’à 600m) et la zone principale de distribution se situe dans les parties ouest et nord d’Europe centrale. La longueur du corps du mâle (sans les chélicères) est de 7-10mm et pour les femelles entre 10-15mm. La coloration des mâles est le plus souvent d’un noir profond, les femelles sont plutôt brun foncé et les juvéniles significativement plus pâles. Le sternum peut être nettement plus clair. Les longues filières postérieures sont divisées en trois segments ; ce caractère sert d’ailleurs en partie à différencier A. affinis des deux autres espèces : chez A. piceus il existe un demi article non pigmenté sur le segment terminal (ce qui donne une apparence de 3 segments ½) alors que A. muralis a des filières quadri segmentées. Atypus affinis a également une région non pigmentée sur la côté apical externe de la première patelle. Ces animaux vivent dans des tubes souterrains d’environ 10-30cm de profondeur, qu’ils creusent eux-mêmes et tapissent de soie. Ce tube de soie blanche se prolonge à l’extérieur au-dessus du sol sur quelques centimètres et est camouflé par des particules de terre environnante – il correspond à la zone de piégeage. L’araignée habite à l’intérieur de cette sorte de chaussette de soie, s’installant au repos vers le fond, et dans la partie aérienne quand elle est en activité de chasse, attendant alors les proies qui se déplaceraient sur le piège. Les proies sont mordues à travers le tube en soie puis tirées vers l’intérieur, la déchirure occasionnée étant réparée immédiatement ou plus tard. Les proies principales sont typiquement des fourmis, des coléoptères et même des millepattes. Vous pouvez trouver le plus souvent des mâles errant pendant la saison de reproduction vers la fin de l’automne – ils sont les plus actifs de septembre à novembre. La période est différente pour Atypus piceus dont l’activité est restreinte à mai et juillet. Les mâles d’A. affinis recherchent leur partenaire au sol, font vibrer le tube de capture et s’accouplent ensuite dans la partie basse de la « chaussette ». Les œufs sont maintenus dans un cocon au niveau d’une zone légèrement élargie du tube souterrain. Les jeunes éclosent à l’automne et restent, sans se nourrir, tout l’hiver avec leur mère. Ils la quittent aux premiers jours chauds (début à mi-mars) et se dispersent par voie aérienne (ballooning). Plus de 100 petites araignées peuvent être trouvées ainsi. Contrairement à la plupart des araignées d’Europe centrale qui ont un cycle annuel, ces mygales peuvent vivre plus longtemps, jusqu’à 8-10 ans. Si, lors d’une balade automnale, vous voyez un mâle de « mygale à chaussette » marchant sur le sol à la recherche d’une femelle, vous aurez là une occasion idéale pour voir cette Araignée de l’Année. Ou peut-être trouverez-vous un tube bien camouflé au pied d’un arbre. Dans les deux cas : « Il faut y jeter un coup d’œil et, de toute façon, cette araignée commune ne vous causera certainement ni douleur ni problème » ! Christoph Hörweg & Christine Rollard

H Ευρωπαϊκή αράχνη της χρονιάς 2013

Atypus affinis Eichwald, 1830 Το κοινό είδος Atypus affinis Eichwald, 1830 ανήκει στην οικογένεια Atypidae που χαρακτηρίζεται με την κοινή ονομασία «αράχνες με ιστό-τσάντα». Στην Κεντρική Ευρώπη οι αράχνες του είδους αυτού είναι οι μοναδικοί εκπρόσωποι της ευρύτερης ομάδας των ορθόγναθων αραχνών που είναι γενικά γνωστές ως ταραντούλες και χαρακτηρίζονται από τα προεξέχοντα χηλήκερα με παράλληλη διάταξη. Παγκοσμίως υπάρχουν τρία γένη που συγκαταλέγονται στην οικογένεια Atypidae, και σε αυτά ανήκουν 49 είδη. Τα είδη που απαντούν στην Κ. Ευρώπη είναι τα: Atypus muralis, Atypus piceus και το πιο κοινό αλλά και πιο μεγαλόσωμο Atypus affinis. Η παρουσία τους σε επίπεδο χώρας ποικίλει. Π.χ. το A. affinis είναι το πιο κοινό μεταξύ των τριών στη Γερμανία, ενώ στην Αυστρία είναι το πιο σπάνιο. Τα είδη αυτά συγκαταλέγονται στα κόκκινα βιβλία των περισσότερων χωρών στις οποίες απαντούν και συνήθως ανήκουν στην κατηγορία των κινδυνευόντων ή και των κρισίμως κινδυνευόντων. Οι αράχνες αυτές περιορίζονται σε ξηροθερμικά περιβάλλοντα και κατά συνέπεια απαντώνται κυρίως σε ξηρές/θερμές, αμμώδεις και ηλιόλουστες περιοχές. Δείχνουν επίσης να προτιμούν πευκοδάση και ξηρές πλαγιές με νότιο προσανατολισμό. Σε αντίθεση με τα άλλα δύο είδη, το Atypus affinis έχει προτίμηση σε πεδιάδες και χαμηλούς λόφους μέχρι 600 μ υψόμετρο, με κύρια κατανομή τις δυτικές και βόρειες περιοχές της Κ. Ευρώπης. Το σωματικό μέγεθος του αρσενικού (χωρίς τα χηλήκερα) είναι 7–10 χιλιοστά, και του θηλυκού 10–15 χιλιοστά. Τα αρσενικά (έντονο μαύρο χρώμα) είναι πιο σκουρόχρωμα από τα θηλυκά ενώ τα ανώριμα είναι αρκετά πιο ανοιχτόχρωμα. Οι οπίσθιες αράχνιες θηλές είναι ιδιαίτερα μακριές και χωρίζονται σε τρία τμήματα, χαρακτήρας που διαχωρίζει το A. affinis από τα άλλα δύο είδη: στο είδος A. piceus υπάρχει μια διαμόρφωση του τρίτου τμήματος της θηλής αυτής που την κάνει να μοιάζει σαν να χωρίζεται σε συνολικά 3½ τμήματα, ενώ στο είδος A. muralis αυτή χωρίζεται σε τέσσερα τμήματα. Επίσης το A. affinis έχει μια άχρωμη επιφάνεια στο ακραίο εξωτερικό τμήμα της 1ης επιγονατίδας. Οι αράχνες αυτές ζουν σε υπόγειους σωλήνες των 10–30 εκ., τους οποίους σκάβουν οι ίδιες και ενισχύουν εσωτερικά με ιστό. Στην επιφάνεια του εδάφους αυτός ο ιστός συνεχίζει σαν μια «συλληπτήρια πλατφόρμα» πλάτους περίπου 1 εκ. και μήκους περίπου 10 εκ. και η οποία καμουφλάρεται με φύλλα και χώμα. Η αράχνη κάθεται εντός του σωλήνα και περιμένει κάποιο έντομο να περάσει πάνω από την ενέδρα της. Μόλις αυτό συμβεί, η αράχνη τσιμπάει το θύμα με τα χηλήκερά της και το τραβάει προς το εσωτερικό του σωλήνα όπου και ολοκληρώνει το γεύμα της. Αργότερα ασχολείται με την επιδιόρθωση της μεταξένιας της ενέδρας. Συνήθως τρέφεται με μυρμήγκια, σκαθάρια, αλλά ακόμα και διπλόποδα ή σαρανταποδαρούσες. Η αναπαραγωγική περίοδος του A. affinis είναι αργά το φθινόπωρο και γι’ αυτό είναι εύκολο να βρει κανείς αρσενικά άτομα να είναι δραστήρια από το Σεπτέμβριο μέχρι και το Νοέμβριο. Αντίθετα η αναπαραγωγική περίοδος και αντίστοιχα η περίοδος έντονης δραστηριότητας για το A. piceus, είναι από το Μάιο μέχρι τον Ιούλιο. Τα αρσενικά του A. affinis ψάχνουν στο έδαφος για το ταίρι τους, προκαλούν δονήσεις όταν βρίσκουν ιστούς-ενέδρες και τελικά ζευγαρώνουν στο βάθος της φωλιάς του θηλυκού, όπου γίνεται και η απόθεση των αυγών αργότερα. Τα αυγά φυλάσσονται σε ένα μεταξένιο κουκούλι και διατηρούνται σε μια πεπλατυσμένη περιοχή της φωλιάς. Περίπου 100 μικρά αραχνάκια εκκολάπτονται το φθινόπωρο και παραμένουν χωρίς τροφή στη φωλιά της μητέρας για ολόκληρο το χειμώνα. Κατά τις αρχές με μέσα Μαρτίου και με τις πρώτες ζεστές μέρες της άνοιξης εγκαταλείπουν τη φωλιά και διασπείρονται με αερομεταφορά (‘ballooning’). Σε αντίθεση με πολλά άλλα είδη αραχνών, αυτές οι αράχνες είναι μακροβιότατες και μπορεί να ζήσουν μέχρι και 8-10 χρόνια. Αν καμιά φορά σε έναν φθινοπωρινό περίπατο δείτε έναν αρσενικό Atypus που γυρεύει το ταίρι του, αξίζει τον κόπο να παρατηρήσετε για λίγο αυτόν τον μεγαλόσωμο θηρευτή της χρονιάς! Δεν πρόκειται να σας πειράξει ή να σας επιτεθεί! Christoph Hörweg & Maria Chatzaki

Il Ragno Europeo dell’anno 2013

Atypus affinis Eichwald, 1830 Atypus affinis Eichwald, 1830 è probabilmente il più comuni ragno migalomorfo europeo. Questo gruppo di ragni, le cosiddette “migali”, si distinguono dagli altri ragni per la forma e la disposizione dei cheliceri, sempre paralleli e diretti in avanti. Il ragno dell’Anno 2013 appartiene agli Atypidae, una famiglia di ragni che deve il nome alla forma “atipica” dovuta all’apparente sproporzione dei cheliceri e delle filiere rispetto al corpo. Gli anglosassoni definiscono gli Atypidae “purse web spider” (“ragni dalla tela a borsetta”) in relazione al particolare apparato utilizzato da questa famiglia per la cattura delle prede. Si tratta del genere di ragni migalomorfi che si spinge più a Nord in Europa. Al mondo esistono tre generi di Atypidae ed un totale di 49 specie, di cui tre presenti in Europa (dalla più piccola alla più grande: Atypus muralis, A. piceus e A. affinis), per i quali gli anglosassoni hanno coniato tre nomi comuni ispirati ad alcune loro particolarità (rispettivamente: wall purse-web spider, pitch-black purse-web spider e common purse-web spider). La loro distribuzione in Europa varia molto: in Germania ad esempio Atypus affinis è il più comune, mentre in Austria è la specie più rara. In Italia A. affinis e a. piceus sono i più diffusi, mentre A. muralis è noto solo per il nord-est. Nella maggior parte dei paesi europei in cui è segnalato, A. affinis è riportato in Lista Rossa, nelle categorie “specie minacciate” o “specie estremamente minacciate”. Atypus affinis predilige aree xerotermiche, secche, calde e assolate. Tra gli habitat preferiti figurano foreste di pini, versanti esposti a sud e prati aridi. A differenza delle altre specie, A. affinis si ritrova generalmente in pianura e zone di bassa collina fino a 600 m ed è prevalentemente distribuito in Europa centro-occidentale e centro-settentrionale. La lunghezza del corpo di questo ragno è compresa tra 7 e 10 mm esclusi i cheliceri ma le femmine possono arrivare anche a 15 mm. La colorazione nei maschi è molto scura tendente al nero, le femmine presentano colorazione brunastra e i giovani sono generalmente più tenui. Lo sterno è solitamente chiaro. Le lunghe filiere posteriori sono suddivise in tre segmenti (un carattere utile per distinguere A. affinis dalle altre due specie). A. piceus presenta il segmento terminale pigmentato solo per metà (il che fa sembrare che le filiere siano costituite di tre segmenti e mezzo), mentre in A. muralis le filiere sono costituite di quattro segmenti. A. affinis presenta inoltre una regione depigmentata sulla parte apicale esterna della patella del primo paio di zampe. Tutte le specie europee di Atypus vivono in tubi sericei sotterranei di circa 10-30 cm di lunghezza, che vengono scavati con i potenti cheliceri e rivestiti di seta. A livello di superficie la tela forma il cosiddetto “tubo di cattura” (o “calzetta”), largo 1 cm e lungo circa 10, che fuoriesce dal terreno ed è mimetizzato con particelle di detrito. Il ragno si posiziona all’interno del tubo in attesa che le potenziali prede camminino sul tubo di cattura esterno. Al momento giusto il ragno morde con rapidità la preda attraverso il tubo di cattura e la trascina all’interno, dove verrà consumata. Da lì a breve, la piccola lacerazione così prodotta sul tubo esterno verrà riparata con estrema precisione. Le prede favorite di Atypus sono in genere formiche e coleotteri, ma in molti casi, anche millepiedi e centopiedi. urante la stagione riproduttiva (da Settembre a Novembre) si ritrovano spesso i maschi vagare attivamente sul terreno. A differenza delle altre specie invece, Atypus piceus risulta particolarmente attivo da Marzo a Luglio. I maschi di Atypus affinis vanno in cerca delle femmine producendo delle vibrazioni sui tubi di cattura delle compagne. Una volta destata l’attenzione della femmina, i maschi si introducono nel tubo e si accoppiano nella parte profonda del ricovero sotterraneo. Le uova vengono deposte in una porzione allargata del tubo sotterraneo all’interno di un sacco ovigero (cocoon). In autunno i piccoli (fino a 100 individui) schiudono e rimangono nel tubo senza nutrirsi, fino alla primavera. Con l’aumento della temperatura (Marzo-Aprile), i giovani ragni abbandonano il tubo sericeo della madre e si disperdono tramite “ballooning” (ovvero emettendo un filo di seta e lasciandosi trasportare dal vento). Eccezionalmente, a differenza della maggior parte dei ragni europei, questi animali possono vivere fino a 8-10 anni. e, durante una passeggiata d’autunno, vi capiterà di incontrare un maschio di Atypus in cerca della femmina, avrete l’opportunità perfetta per incontrare e conoscere il Ragno dell’Anno 2013. O forse invece incontrerete una strana calzetta di seta ben mimetizzata e saprete darvi la giusta risposta! Christoph Hörweg & Marco Isaia

Contatti Italia

Dr. Marco Isaia, Dipartimento di Scienze della Vita e Biologia dei Sistemi, Università di Torino, Via Accademia Albertina, 13 - 10123 Torino e-mail: marco.isaiaunito.it

2013 metų Europos voras

Paprastasis urvavoris - Atypus affinis Eichwald, 1830 Paprastasis urvavoris Atypus affinis Eichwald, 1830, priklauso Atypidae (Urvavorių) šeimai. Tai vieninteliai centrinėje Europoje paukštėdoms (Mygalomorphae) atstovaujantys vorai, tai vorų grupė, kuriai būdingas ortognatinio tipo burnos aparatas, kuomet cheliceros nukreiptos į priekį ir yra lygiagrečios. Pasaulyje žinomos 3 šeimai Atypidae priklausančios gentys, kuriose yra 49 rūšys. Trys (centrinės) Europos rūšys – nuo mažiausios iki didžiausios - sieninis urvavoris Atypus muralis, juodasis urvavoris Atypus piceus ir paprastasis urvavoris Atypus affinis; pastaroji rūšis yra dažniausiai sutinkama vakarų Europoje. Jų gausumas kiekvienoje šalyje yra skirtingas. Vokietijoje pats dažniausias yra paprastasis urvavoris, tuo tarpu Austrijoje iš šių trijų rūšių jis rečiausias. Šiai genčiai priklausantys vorai yra įtraukti į daugelio šalių Raudonąsias knygas, kuriose rūšis priskiriama nykstančioms ar prie išnykimo ribos esančioms. Šie vorai susiję su kseroterminiais regionais ir todėl randami sausose, smėlėtose ir saulėtose bei šiltose buveinėse. Randami pušynuose, sausuose skardžiuose – dažniausiai nukreiptuose į pietinę pusę, taip pat nederlingose pievose. Kitaip nei kitos rūšys, Atypus affinis randamas lygumose ir kalvose (iki 600 m) ir daugiausiai sutinkamas vakarinėje ir šiaurinėje (centrinės) Europos dalyje. Patinėlio kūno ilgis (išskyrus burnos aparatą) yra 7-10 mm, patelės 10–15 mm. Patinėlių didžioji kūno dalis tamsiai juoda, patelės yra tamsiai rudos, o jaunikliai dažnai pastebimai blyškesni. Krūtininė plokštelė (sternum) gali būti kiek šviesesnė. Ilgos užpakalinės verpiamosios karputės yra iš trijų segmentų. Tai skiriamasis A. affinis požymis. Atypus piceus turi nepigmentuotą pusę žiedo ant terminalinio segmento – todėl atrodo tarsi turėtų 3½ segmento, o Atypus muralis turi keturių segmentų verpiamąsias karputes. Atypus affinis taip pat turi nepigmentuotą sritį pirmosios girnelės apikalinėje išorinėje pusėje. Gyvūnai gyvena po žeme esančiuose 10-30 cm ilgio vamzdeliuose, kuriuos jie patys iškasa ir padengia šilku. Po žeme šis tinklas sudaro 1 cm pločio ir 10 cm ilgio “gaudomąjį vamzdį“, užmaskuotą aplinkui esančiomis žemės dalelėmis. Voras tūno vamzdelyje ir tyko kol vabzdys užlips ant antžeminės dalies. Aukai įkanda iš apačios per vamzdelį ir tuomet įtraukia į vidų, vėliau ši atsiradusi skylė sutaisoma. Paprastai grobį sudaro skruzdėlės, vabalai, ir net dviporiakojai ir šimtakojai. Jūs dažnai galite surasti patinus vėlyvą rudenį veisimosi metu, aktyviausi jie yra nuo rugsėjo iki lapkričio. A. piceus aktyvumas yra kitoks, didžiausias aktyvumas pastebimas nuo gegužės iki birželio mėnesių. A. affinis patinas ieško partnerio ant žemės, drebina gaudomąjį vamzdelį ir tuomet poruojasi žemutinėje tinklo dalyje. Čia taip pat dedami ir kiaušiniai. Kiaušiniai yra saugomi po žeme esančiame kokone, nežymiai padidėjusioje lizdo dalyje. Jaunikliai išsirita rudenį ir žiemoja nesimaitindami motinos vamzdelyje. Pirmosiomis šiltomis dienomis jie jį palieka (nuo ankstyvo iki vėlvyvo kovo) ir išplinta oro pagalba. Jauniklių gali būti iki 100. Šie vorai ilgaamžiai, išgyvena net iki 8-10 metų. Jeigu rudeninio pasivaiksčiojimo metu aptiksite šios rūšies voro patinėlį, bėginėjantį ant žemės ir ieškantį patelės, jūs turite puikią galimybę matyti Metų Vorą. O galbūt jūs atrasite puikiai užmaskuotą vamzdelį. Bet kuriuo atveju: „Verta į jį atkreipti dėmesį ir tai tikrai nepakenks ir neišgąsdins“. Christoph Hörweg & Marija Biteniekytė

Europese Spin van het Jaar 2013

De Gewone mijnspin – Atypus affinis Eichwald, 1830 Mijnspinnen (familie Atypidae) zijn de enige vogelspin-achtigen in Midden-Europa. Ze zijn duidelijk herkenbaar aan hun naar voor gerichte en evenwijdige gifkaken. Wereldwijd telt de familie van de Mijnspinnen 49 soorten. In Midden-Europa leven drie soorten, waarvan er twee in België voorkomen, nl. de Kalkmijnspin (Atypus piceus) en de Gewone mijnspin (Atypus affinis). De laatste wordt over het algemeen het meest gevonden, maar in Oostenrijk bvb. is ze de zeldzaamste van de drie soorten die daar aanwezig zijn. In zowat alle landen waar ze voorkomen, staan de Mijnspinnen op de Rode Lijst, meestal als 'bedreigd' of 'sterk bedreigd'. De Gewone mijnspin is zelfs één van de slechts vier wettelijk beschermde spinnen in Vlaanderen. De Gewone mijnspin wordt gevonden in warme en droge streken en daar vooral op zandige en zonnige plaatsen. Naaldbossen, zuidgerichte zandwanden en schrale graslanden zijn favoriete locaties, maar soms wordt de soort op atypische plaatsen gevonden, zoals in tuinen of loofbos. In tegenstelling tot de andere soorten, wordt de Gewone mijnspin vooral aangetroffen op vlaktes en laagland (tot op 600 m) en haar belangrijkste areaal is dan ook het westen en noorden van (Centraal-)Europa. De lichaamslengte (poten en gifkaken niet meegerekend) van het mannetje meet 7-10 mm, van het vrouwtje 10-15 mm. Mannelijke mijnspinnen zijn veelal donkerzwart gekleurd, terwijl de vrouwtjes donkerbruin zijn en de jongen opvallend lichter van kleur. De Gewone mijnspin is moeilijk te onderscheiden van de Kalkmijnspin. Een belangrijk kenmerk (voor specialisten) zijn de lange achterste spintepels (waarmee de spin haar zijde maakt), die bij de Gewone mijnspin in drie delen verdeeld zijn. Mijnspinnen hebben een unieke manier om prooien te vangen. Hun webben worden wel eens "kousjes" genoemd en bestaan grosso modo uit twee delen: een buisvormig spinsel van ongeveer 10cm lang, bevindt zich boven de grond en wordt bekleed met allerlei camouflerende plantenresten en aarde (=de "voet" van de kous). Het andere deel (=het "been") is een buisvormig spinsel dat meestal 10 tot 30cm loodrecht in de grond zit. Het hol waarin dit spinsel zich bevindt, graaft de spin zelf. Doorgaans vertoeft de mijnspin binnenin het 'voetgedeelte' en voelt wanneer er boven op dit spinsel een insect loopt. Wat er dan gebeurt is spectaculair: de spin kruipt aan de binnenkant van de 'voet' tot aan de plaats waar het insect zit en bijt de prooi dan door het spinsel heen en trekt het insect naar binnen. Later wordt de ontstane scheur weer gerepareerd. Typische prooien zijn mieren, kevers en zelfs duizend- en milioenpoten. Tijdens het paarseizoen in de late herfst, kan je de mannetjes actief zien rondlopen. De drukste periode is van september tot november. Bij hun zoektocht naar een vrouwtje 'tokkelen' de mannetjes op het 'voetgedeelte' van de kousjes van volwassen vrouwtjes, waarna de paring plaatsvindt in het 'beengedeelte'. Ook de ei-afleg gebeurt daar. De jongen kruipen uit het ei in de herfst en blijven -zonder te eten- bij de moeder, om dan bij de eerste warme lentedagen (begin tot midden maart) het nest te verlaten. Zij verspreiden zich dan met de wind. Eén nest kan tot 100 jonge spinnetjes bevatten. In tegenstelling tot de meeste andere Midden-Europese spinnensoorten, kunnen Mijnspinnen vrij oud worden, namelijk tot 8 à 10 jaar. e Europese Spin van het Jaar 2013 is absoluut de moeite om te observeren. Misschien vind je tijdens een wandeling een rondlopend mannetje of -als je heel goed kijkt- het goed gecamoufleerde 'voetgedeelte' van het bijzondere web. Hoe dan ook: je zal zeker gefascineerd zijn door deze unieke spin, waarvan je als mens overigens niets te vrezen hebt. Christoph Hörweg & Koen Van Keer

Europejski pająk roku 2013

Gryziel zachodni – Atypus affinis Eichwald, 1830 Gryziel zachodni Atypus affinis Eichwald, 1830 należy do rodziny gryzielowatych (Atypidae) - szeroko w świecie rozmieszczonej i liczącej 49 gatunków. Podobnie jak inne pająki z podrzędu Mygalomorphae, gryzielowate mają masywne ciało, dwie pary płuc, szczękoczułki wysunięte do przodu a kolec jadowy ułożony wzdłuż osi ciała. W Europie występują 3 gatunki z rodzaju Atypus: Atypus affinis – gryziel zachodni – największy i najbardziej pospolity w Europie zachodniej (link) Atypus muralis – gryziel stepowy – najmniejszy z nich (link) Atypus piceus – gryziel tapetnik (link ) Wszystkie są silnie zagrożone i znajdują się na czerwonych listach w większości krajów europejskich, w tym także w Polsce (Staręga i in. 2002). Atypus affinis występuje na nizinach (do 600 m) – głównie w zachodniej, środkowej i północnej Europie. Zajmuje ciepłe i nasłonecznione łąki, murawy, zbocza i skarpy a nawet świetliste bory sosnowe. Długość ciała samców (z wyłączeniem szczękoczułków) waha się od 7 do 10 mm, zaś samice osiągają do kilkunastu mm. Samce są czarne, samice ciemnobrązowe a młode wyraźnie jaśniejsze. W porównaniu z dwoma pozostałymi gatunkami, gryziel zachodni ma jasną plamę na końcu zewnętrznej części rzepki I. pary nóg oraz silnie wydłużone, trójsegmentowe tylne kądziołki przędne. Dla odmiany, tylne kądziołki u Atypus piceus mają jasną końcową obwódkę, zaś A. muralis ma kądziołki czterosegmentowe. Gryziele żyją w norach długich na 10–30 cm, które same kopią i wyściełają mocną przędzą o strukturze delikatnego zamszu. Na powierzchni gruntu swobodnie wystaje łowna część rurki, o średnicy ok. 1 cm i długości ok. 10 cm. Jest ona zakamuflowana cząstkami gleby, piasku i detrytusu. Pająk siedzi wewnątrz nory i czeka na ofiary wędrujące po powierzchni. Atakuje je poprzez ścianką rurki, wciąga do środka a dziurę łata później. Do jego najczęstszych ofiar należą mrówki, chrząszcze, krocionogi i pareczniki. Samce można spotkać jesienią, gdy wędrują w poszukiwaniu samic (u tapetnika szczyt samczej aktywności przypada na maj i czerwiec). Samce poszukują samic w norach, wprawiając w wibrację ich rurkowate oprzędy. Zaakceptowane wchodzą do nory i kopulują. Tu także, w rozszerzonej części nory samice składają kokon, zawierający do 100 jaj. Młode wykluwają się jesienią i pozostają z matką do wiosny, korzystają z zapasów żółtka i nie odżywiają się. Norę opuszczają w ciepłe dni marca i rozprzestrzeniają się na niciach babiego lata (ballooning). W odróżnieniu od innych środkowoeuropejskich gatunków pająków, gryziele są długowieczne, bo mogą żyć do 10 lat. Christoph Hörweg & Marek Żabka

Årets europeiska spindel 2013

Tapetserarspindeln – Atypus affinis Eichwald, 1830 Tapetserarspindeln är det närmaste en fågelspindel som finns i den svenska naturen. De tillhör båda samma underordning av spindlar - Mygalomorphae. Tapetserarspindlarna tillhör familjen pungnätspindlar (Atypidae) som det finns tre arter av i Europa, förutom Atypus affinis också A. piceus och A. muralis. I hela världen finns 49 arter av dessa. En av arterna når norrut till sydligaste Sverige. Det är tapetserarspindeln vars vetenskapliga namn är Atypus affinis. Den äldsta beskrivningen av arten är av Eichwald 1830. Den är den vanligaste av arterna i Västeuropa, känd från Portugal i söder, Ukraina i öster, norrut till Skottland, Danmark och till Skåne och Blekinge i sydligaste Sverige. I Skåne är den funnen på Kullaberg, i Skäralid och på Stenshuvud, i Blekinge i Karlskrona. Tapetserarspindlarna känns igen på att deras framåtriktade giftkäkar som är parallella med varandra och som är stora och kraftiga. Ögonen är grupperade i en liten kompakt grupp på en liten kulle i mitten framtill på huvudet. Tapetserarspindeln är sällsynt och känslig för förändringar i dess miljö. Därför finns på den svenska rödlistan som starkt hotad (EN). Den är också rödlistad i många av de andra länder som den finns i. Tapetserarspindeln finns bara i solvarma områden med relativt torrt underlag. På de svenska lokalerna är den funnen i syd- eller sydvästvända bergbranter med vittringsjord. Söderut är den också ofta funnen i sandig jord. Där finns den alltid på solvarma men ändå skuggade ställen, under träd, buskar, ris som ljungtuvor eller t.o.m. under grästuvor eller stenar. Helt blottad jord skyr den. Tapetserarspindeln lever nära havet, sjöar eller vattendrag. Högt upp i berg brukar man inte hitta den. Kroppslängden är 10-15 mm hos honorna och 7-10 mm hos hanarna. Då är inte de flera mm långa käkarna inräknade. Honorna är bruna, hanarna mörka, nästan svarta. Unga individer är ljusare än de vuxna. Tapetserarspindeln har en tjock kitinhinna på framkroppen och benen som gör att de ser lite plastiga ut. De ovanligt långa bakre spinnvårtorna är tredelade vilket skiljer den för de två andra europeiska arterna. Det märkligaste med tapetserarspindlarna är deras levnadssätt då de nästan hela livet lever i egenhändigt tillverkade silkesrör. Dessa rör går ned i jorden 10-30 cm, ibland t.o.m. ännu längre. Rören går också upp några cm, upp till över 10 cm, ovan jord där de finns gömda i vegetationen, i en ljungtuva, en grästuva, mossa eller liknande. Rören är hos vuxna tapetserarspindlar en dryg cm breda. Silket i rören liknar en strumpa och är på utsidan belagt med jord som kamoflerar. Långa tider sitter de i sitt rör närmast den utanpå jorden liggande delen. När en fluga eller annat litet djur rör sig på röret hugger tapetserarspindeln igenom röret och in i bytet. Bytet dras in i röret och sugs ut av spindeln. Tapetserarspindeln lagar därefter sitt rör så att de kan användas fler gånger. De fångar alla möjliga småkryp som skalbaggar, flugor, myror, gråsuggor och mångfotingar. Tapetserarspindeln kan för att vara spindel bli riktigt gammal. Först efter 4 år blir de könsmogna. Uppskattningar av hur gamla honorna kan bli varierar mellan 7 och 10 år. Hanarna lever kortare, 4 år. Parningssäsongen är från slutet av augusti fram till oktober-november. Då går hanarna ut från sitt borör och letar efter honor. Några få hanar brukar också kunna vara ute på våren. Hos den närbesläktade tapetserarspindeln Atypus piceus däremot brukar hanarna vandra omkring på senvåren till högsommaren. När hanarna av tapetserarspindeln hittar en vuxen honas borör, stannar de och börjar trumma på honans borör med vibrerande palper och ben. När hanen hållit på ett tag med pauser så öppnar han honans borör och kliver in i röret. Där stannar han sen tills han dör nästa år. Honan lägger ett hundratal ägg i en något utvidgad del av boröret och blir ensam kvar med nykläckta ungar. Den därpå följande våren, oftast i mars, lämnar ungarna honans borör för att starta sina egna liv. De kan då flyga iväg en bit med hjälp av spinntrådar. Honan kan den följande hösten åter para sig och få nya ungar. Om man är på rätt ställe, nämligen där tapetserarspindeln finns, så kan man ha turen att hitta deras borör. Ännu större tur kan man ha på sensommaren eller hösten då man kan få syn på en hane som är ute och letar efter honor. Christoph Hörweg & Lars J. Jonsson

Kontakt Sverige

Lars J. Jonsson, Högskolan Kristianstad, 291 88 Kristianstad lars.jonsson(a)hkr.se

Evropski pajek leta 2013

Navadni tapetar – Atypus affinis Eichwald, 1830 Navadni tapetar Atypus affinis Eichwald, 1830 pripada družini pajkov tapetarjev ali vrečkarjev (Atypidae). To so edini srednje-evropski predstavniki, podobni ptičjim pajkom (Mygalomorphae); to skupino karakterizirajo paralelne, naprej štrleče helicere (t.i. ortognatni pajki). Po celem svetu družina Atypidae zajema tri rodove, ki skupaj vsebujejo 49 vrst. V srednji Evropi živijo tri vrste. To so – od manjše proti večji – pozidni tapetar Atypus muralis, črni tapetar Atypus piceus in navadni tapetar Atypus affinis; slednji je v srednji in zahodni Evropi najpogostejši, vendar je razširjenost teh vrst po državah različna. Medtem ko je navadni tapetar najpogostejša vrsta rodu npr. v Nemčiji, izgleda, da je južneje, v Avstriji in Sloveniji redkejša. Navadni tapetar je vključen na seznam ogroženih živalskih vrst v večini držav, v katerih se pojavlja. V Sloveniji na seznam ni vključen. Navadni tapetar se navadno pojavlja v kserotermnih regijah, torej ga večinoma najdemo na suhih, peščenih in sončnih/toplih lokacijah. Največkrat ga najdemo v borovih gozdovih, suhih previsih – pogosto obrnjenih na jug – in tudi gojenih travnikih. Za razliko od ostalih vrst se Atypus affinis pojavlja na ravninskih delih in nizkem hribovju (do 600 m.n.v.), najširše pa je razširjen v zahodnih in severnih predelih srednje Evrope. Samec po dolžini telesa (brez helicer) meri 7-10 mm, samica pa 10-15 mm. Samci so večinoma črno obarvani, samice so temno rjave, medtem ko so mladi osebki pogosto obarvani očitno svetleje. Sternum je lahko očitno svetlejši. Dolge posteriorne predilne bradavice so členjene v tri segmente, kar loči A. affinis od ostalih dveh vrst. Črni tapetar ima namreč na zadnjem segmentu posteriornih predilnih bradavic nepigmentiran pol-obroč in tako navidezno štiri segmente, medtem ko so te predilne bradavice pri pozidnemu tapetarju dejansko sestavljene iz štirih segmentov. Atypus affinis ima zraven tega tudi nepigmentiran apikalen zunanji predel prvega para patel. Ti pajki živijo v podzemnih rovih, dolgih 10-30 cm, ki jih sami izkopljejo in obložijo s svilo. Na površju ta mreža oblikuje prib. 1 cm široko in 10 cm dolgo »lovilno cev«, ki je zamaskirana z delčki zemlje. Pajek ždi v rovu in čaka na žuželke, ki se sprehodijo čez površinski del rova. Plen zagrabijo kar iz rova in ga potegnejo vanj; luknjo, ki nastane ob tem, popravijo kasneje. Značilen plen so mravlje, hrošči in celo stonoge in strige. Med paritveno sezono, t.j. med septembrom in novembrom, pogosto najdemo samce, ki so takrat najbolj aktivni. Tudi po tem se vrsta razlikuje z A. piceus, katerega aktivnost je omejena na obdobje med majem in julijem. Samci A. affinis po tleh iščejo samice, jim dvorijo s tresenjem lovilnega dela rova, parijo pa se v podzemnem delu rova. Tudi poznejše odlaganje jajc poteka tukaj, kjer samice v razširjenem delu rova spletejo kokon, ki vsebuje do 100 jajc. Mladi pajki se izležejo jeseni in brez dodatne hrane prezimijo v materinem rovu. Ta rov zapustijo v prvih toplih dneh, navadno v prvi polovici marca in se po pokrajini razširijo s pomočjo vetra. Za razliko od večine srednje-evropskih pajkov, lahko ti živijo več let, tudi do 8-10 let. Če med jesenskim sprehodom srečate samca navadnega tapetarja, ki se sprehaja po tleh ob iskanju samice, imate odlično priložnost opazovati letošnjega pajka leta. Morda pa boste celo našli dobro zamaskiran lovilni rov. V vsakem primeru pa: »Izplača se podrobneje spoznati navadnega pajka tapetarja, ki vam ob tem zanesljivo ne bo storil nič žalega.« Naslednjič ko obiščete jamo imejte oči odprte: veliki jamski pajek je v bližini. Christoph Hörweg & Matjaž Gregorič