Spider of the year 2023 – SI

Pajek leta 2023

Trnasti vrečasti pajek, Cheiracanthium punctorium (Villers, 1789)

Informacije

Trnasti vrečasti pajek, Cheiracanthium punctorium (Villers, 1789), spada v družino dolgonogih vrečastih pajkov (Cheiracanthiidae). Ta družina pajkov po vsem svetu vsebuje 363 vrst, od tega se jih 35 pojavlja v Evropi. Devet vrst iz rodu Cheiracanthium se pojavlja v Sloveniji.

Razširjenost, življenjski prostor in ogroženost

Trnasti vrečasti pajek je palearktično razširjen – od Evrope do srednje Azije. V srednji Evropi in Sloveniji je vrsta vezana predvsem na višinsko cono do 800 m nadmorske višine, ponekod jo najdemo tudi v višjih nadmorskih višinah (do 1000 m). V Sloveniji je vrsta pogosta predvsem na kraških travnikih. V splošnem se pojavlja predvsem v zeliščni in grmovni plasti toplih, odprtih rastišč, pa tudi na vlažnih mestih na malo rabljenih travnikih. V Sloveniji ne velja za ogroženo vrst, ponekod po Evropi pa je na lokalnih rdečih seznamih.

Opis

Dolžina telesa vrste Cheiracanthium punctorium je pri samicah 10-15 mm, samci so nekoliko manjši in merijo 7,5-12 mm. Sprednji del telesa je zelenkasto rjav, včasih je lahko popolnoma oranžno rdečkast. Zelo močne in dolge helicere imajo rdečo bazo, strupnik ima črno konico. Bledo rumeno-zelenkast trebuh je pogosto opremljen s temno liso, ki lahko sega do sredine trebuha ali pa je sploh ni. Rumenkaste noge imajo črne konce. Prvi par nog je podaljšan, kar omogoča razlikovanje pajkov iz rodu Cheiracanthium od vrečastih pajkov iz rodu Clubiona.

Življenjski stil

Ti pretežno nočni pajki ne gradijo mrež za lov plena. Svojemu plenu se prikradejo in ga premagajo s strupenim ugrizom. Zaradi svoje velikosti in močnih helicer lahko trnasti vrečasti pajek premaga tudi velike žuželke, kot so kobilice in bogomolke. Dan preživijo v kroglastih zatočiščih, večinoma v zelnati vegetaciji, v podrasti in pod kamni. Najdemo jih predvsem v neizkoriščenih odprtih biotopih, predvsem v visoki travi in ​​visokem grmovju, včasih tudi na gozdnih posekah, ledinah in travnikih ter ob robovih poti, jarkov in železniških nasipov.

Sredi poletja skoraj odrasle samice zgradijo razkošne mreže v velikosti kokošjega jajca, prepletene s travnimi lističi, listi in stebli. Tik ob njej odrasli samci predejo svoja svilnata zatočišča. Ko samica spolno dozori, samec prebije zid med obema mrežama, nakar pride do paritve. V avgustu samica v svilnato vrečko izleže 80-300 jajčec. V tem obdobju zelo ostro in agresivno brani zarod – kot dojilja brani svoje otroke, kar je tej vrsti v nekaterih jezikih dalo splošno ime. V slovenščini »trnast« nakazuje dolg, tanek trn, ki ga imajo samci na koncu nog. Mladi pajki se izležejo 3-5 tednov kasneje, v obdobju od sredine septembra do začetka oktobra, zapustijo mrežo in prezimujejo v lastnih zapredkih, ki merijo približno 5 mm v premeru. Trnasti vrečasti pajki so aktivni večinoma v obdobju od junija do oktobra.

Strup

Ta vrsta je dovolj velika, da lahko ugrizne ljudi, zlasti ko jo človek nenamerno stisne. Pa vendar so osebki te vrste zaradi skritega načina življenja običajno daleč od človeških bivališč, zato je ugriz razmeroma malo verjeten. Ugriz povzroči takojšnjo močno pekočo bolečino, ki doseže vrh v 5-20 minutah in lahko traja več ur. Intenzivnost bolečine primerjamo s pikom ose. Ugriz lahko povzroči simptome, kot so zmerna lokalna oteklina, rdečina, srbenje, slabost in rahlo povišana telesna temperatura. Nekrotične kožne spremembe se ne pojavljajo. Po potrebi se priporoča simptomatsko zdravljenje.

Podobne vrste

Po izraziti barvi in ​​izraziti velikosti se trnasti vrečasti pajek precej dobro loči od njegovih sorodnih vrst v Srednji Evropi. V najboljšem primeru ga lahko zamenjamo s podobno velikimi vrstami iz družine dolgonogih vrečastih pajkov (Cheiracanthiidae).

Zakaj je bil trnasti vrečasti pajek izbran za evropskega pajka leta?

Po eni strani predstavnik te družine pajkov še ni bil izbran, po drugi strani pa se ta vrsta razmeroma pogosto omenja v medijih, saj jo povezujejo tudi s primeri ugrizov in zato veljajo za medicinsko pomembno vrsto. Zelo pogosto pa so to le domneve, zato je še toliko bolj pomembno dokumentirati ustrezne primere in na splošno prikazati dejstva o tem pajku, da bi se izognili neutemeljenemu strahu.

Z izbiro pajka leta pa ne le postavljamo v pravo luč »manj priljubljeno« skupino živali in izpostavljamo ogrožene habitate – v tem primeru odprte suhe lege, kot so travniki, pašniki in stepske trave – ampak hkrati znanstveniki upamo, da bomo zbrali podatke trenutni razširjenosti vrste. S tem v mislih: uživajte v pajku leta in pomagajte pri dokumentaciji te vrste s poročilom o najdbi ali s fotografijo.

“Evropskega pajka leta” je izbiralo 84 arahnologov iz 27 evropskih držav. Izbiro usklajuje Prirodoslovni muzej na Dunaju, v sodelovanju z nemškim Arahnološkim društvom (AraGes) in Evropskim arahnološkim društvom (ESA).

Christoph Hörweg & Matjaž Gregorič