Evropski pajek leta 2013
Navadni tapetar – Atypus affinis Eichwald, 1830
Navadni tapetar Atypus affinis Eichwald, 1830 pripada družini pajkov tapetarjev ali vrečkarjev (Atypidae). To so edini srednje-evropski predstavniki, podobni ptičjim pajkom (Mygalomorphae); to skupino karakterizirajo paralelne, naprej štrleče helicere (t.i. ortognatni pajki).
Po celem svetu družina Atypidae zajema tri rodove, ki skupaj vsebujejo 49 vrst. V srednji Evropi živijo tri vrste. To so – od manjše proti večji – pozidni tapetar Atypus muralis, črni tapetar Atypus piceus in navadni tapetar Atypus affinis; slednji je v srednji in zahodni Evropi najpogostejši, vendar je razširjenost teh vrst po državah različna. Medtem ko je navadni tapetar najpogostejša vrsta rodu npr. v Nemčiji, izgleda, da je južneje, v Avstriji in Sloveniji redkejša. Navadni tapetar je vključen na seznam ogroženih živalskih vrst v večini držav, v katerih se pojavlja. V Sloveniji na seznam ni vključen.
Navadni tapetar se navadno pojavlja v kserotermnih regijah, torej ga večinoma najdemo na suhih, peščenih in sončnih/toplih lokacijah. Največkrat ga najdemo v borovih gozdovih, suhih previsih – pogosto obrnjenih na jug – in tudi gojenih travnikih. Za razliko od ostalih vrst se Atypus affinis pojavlja na ravninskih delih in nizkem hribovju (do 600 m.n.v.), najširše pa je razširjen v zahodnih in severnih predelih srednje Evrope.
Samec po dolžini telesa (brez helicer) meri 7-10 mm, samica pa 10-15 mm. Samci so večinoma črno obarvani, samice so temno rjave, medtem ko so mladi osebki pogosto obarvani očitno svetleje. Sternum je lahko očitno svetlejši. Dolge posteriorne predilne bradavice so členjene v tri segmente, kar loči A. affinis od ostalih dveh vrst. Črni tapetar ima namreč na zadnjem segmentu posteriornih predilnih bradavic nepigmentiran pol-obroč in tako navidezno štiri segmente, medtem ko so te predilne bradavice pri pozidnemu tapetarju dejansko sestavljene iz štirih segmentov. Atypus affinis ima zraven tega tudi nepigmentiran apikalen zunanji predel prvega para patel.
Ti pajki živijo v podzemnih rovih, dolgih 10-30 cm, ki jih sami izkopljejo in obložijo s svilo. Na površju ta mreža oblikuje prib. 1 cm široko in 10 cm dolgo »lovilno cev«, ki je zamaskirana z delčki zemlje. Pajek ždi v rovu in čaka na žuželke, ki se sprehodijo čez površinski del rova. Plen zagrabijo kar iz rova in ga potegnejo vanj; luknjo, ki nastane ob tem, popravijo kasneje. Značilen plen so mravlje, hrošči in celo stonoge in strige.
Med paritveno sezono, t.j. med septembrom in novembrom, pogosto najdemo samce, ki so takrat najbolj aktivni. Tudi po tem se vrsta razlikuje z A. piceus, katerega aktivnost je omejena na obdobje med majem in julijem. Samci A. affinis po tleh iščejo samice, jim dvorijo s tresenjem lovilnega dela rova, parijo pa se v podzemnem delu rova. Tudi poznejše odlaganje jajc poteka tukaj, kjer samice v razširjenem delu rova spletejo kokon, ki vsebuje do 100 jajc. Mladi pajki se izležejo jeseni in brez dodatne hrane prezimijo v materinem rovu. Ta rov zapustijo v prvih toplih dneh, navadno v prvi polovici marca in se po pokrajini razširijo s pomočjo vetra. Za razliko od večine srednje-evropskih pajkov, lahko ti živijo več let, tudi do 8-10 let.
Če med jesenskim sprehodom srečate samca navadnega tapetarja, ki se sprehaja po tleh ob iskanju samice, imate odlično priložnost opazovati letošnjega pajka leta. Morda pa boste celo našli dobro zamaskiran lovilni rov. V vsakem primeru pa: »Izplača se podrobneje spoznati navadnega pajka tapetarja, ki vam ob tem zanesljivo ne bo storil nič žalega.«
Naslednjič ko obiščete jamo imejte oči odprte: veliki jamski pajek je v bližini.
Christoph Hörweg & Matjaž Gregorič
